ZdravkoC na Spartathlonu

"KDOR ZASEJE VRT, ZASEJE LJUBEZEN": V vzpodbudo, vam, dragi maratonci!

2011-10-22T12:12:00.000+02:00

"KDOR ZASEJE VRT, ZASEJE LJUBEZEN": V vzpodbudo, vam, dragi maratonci!

Hvala Ruth, ti si prava Persona :-)

2011-09-23T21:21:00.002+02:00

10. MEMORIJALNI ULTRAMARATON ZAGREB – VUKOVAR

»putevi dragovoljaca hos-A i bojovnika domovinskog rata«

REZULTATI:

1. Boris Ivanović _____30:28.22

2. Elvir Rakipović _____32:10.55

3. Nedjeljko Đurin _____38:28.54

4. Dragan Kopecki _____40:08.36

5. Zdravko Čufar _____41:29.49

1. Marija Vrajić _____37:38.59

Pravzaprav nisem imel posebne energije za ultra razdaljo iz Zagreba do Vukovarja, kljub temu, da sem se spogledoval tudi s to preizkušnjo. Na treningu na Ptuju me Marjetka vpraša, če grem in povedal sem, da razmišljam o tem. Opozorila me je še na skorajšnji iztek časa za prijavo in tako je posledično tudi kriva, da sem se pravočasno prijavil. Organiziram še sestanek na Pohorju po teku, da Marjetka in Srečko Gomilšak izvesta kaj več iz prve roke od Mira Režonje. Sedaj je treba samo še na start.

V torek 13. septembra se v Zagrebu srečamo z Mirom in Borisom na prijavnem mestu, srečam pa tudi nekaj znanih obrazov hrvaških tekačev. Prevzamem štartno številko in osem črnih bombažnih majic, ki so predstavljale dres, v katerem mora udeleženec teči. Na levi prsni strani ima majica oznako, ki simbolizira spominski ultramaraton Zagreb – Vukovar »poti prostovoljcev hrvaških obrambnih sil in borcev domovinske vojne«. Sprva sem imel pomisleke o teku v bombažu, kar se je izkazalo za neupravičeno. Kakovost majic je bila ustrezna.

Prične se proslava, polaganje venca in kulturni program, še fotografiranje za bilten in malo pred 11. uro nas postavijo na start.

1. etapa, Zagreb – Ivanič grad, 50,6 km, limit 6 ur

Startalo nas je 19, od tega dve ženski. Po ulicah Zagreba se je že vlekla vročina, ki se je odbijala od zidov. Kar 15 kilometrov je bilo strnjenega naselja in po pravilu smo morali teči v zaključeni skupini. Ko smo prišli izven Zagreba mi je cesta postala precej poznana, saj je to trasa proti Čazmi. Ko se je kolona razvlekla, sem ostal v družbi Marjetke, ki je kazala veliko interesa, da bi hitreje dirjala v cilj. Na okrepčevalnicah je bila samo voda in ničesar drugega. Stremel sem k temu, da čim več energije prihranim za naslednje dni in v tek vtkal hitro hojo. Ob pasu mi je visela figurica smrkca, katero mi je dala hčerka za srečo. To je moj amulet ali talisman. Večkrat sem smrkca stisnil v pest in takoj je bilo lažje. Na cilju sva bila 12 minut pred iztekom limita. Prvi dan je zaradi velike vročine odstopilo šest ultramaratoncev, med njimi tudi Srečko Gomilšak, Boris pa je pritekel slovensko zmago na tej etapi. Bilo je res peklensko in med prsti ter ob robu stopala so se mi že pojavili prvi žulji. Oskrbim jih takoj ob prihodu v cilj.

Prenočišče v prenatrpanem hotelu je naneslo, da sem spal v sobi zraven maserja. Seveda je bila soba stalno polna ljudi in masaža se je odvijala v isti sobi. Čakajoči so posedali po moji postelji, tako da ni bilo veliko prostora za pripravo za naslednji dan. Komaj sem čakal, da se masaža zaključi. Ko odhajajo še zadnji trije iz sobe gre z njimi tudi maser, pred tem me pa še vpraša, če grem zraven na pivo. Jasno, druženje je pomembno, pakiranje lahko počaka. Okrog enajstih se vrnemo v hotel na počitek.

2. etapa, Ivanič grad – Novska, 72,0 km, limit 9 ur

Strah od prejšnjega dne mi je ostal v kosteh in preventivno sem si potejpal po tri prste na levi in tri na desni nogi. Ostala priprava je potekala po meni ustaljenem redu. Spet jutranja procedura in sledi start. V konkurenci je še 12 tekačev. Z Marjeto slediva vodilne tekače, da v jutranjem hladu prideva čim dlje. Okrog dvajsetega kilometra opaziva, kako je MiroR silno pospešil, čeprav mu je bilo zjutraj precej slabo. Z razdaljo se je tek upočasnil, dodajal pa sem intervale hoje. Vmes se ustaviva v senci na klopci pred staro hišo, da Marjeta sanira žulje in krvave mehurčke okrog nohtov na nogi. Punca je izredno pogumna in močna. Venomer sem imel občutek, da bi Marjeta rada potegnila naprej, a se me je vseeno preudarno držala. Ker smo prejšnjega dne organizatorju kritizirali okrepčevalnice, se je ta dan že našel kos limone in kocka sladkorja, ponekod pa tudi sendvič. Seveda sem si dva sendviča naredil pri zajtrku in ju v boršah predal za prevoz na okrepčevalnico na 40. in na 60. km. Od hrane je namreč odvisno, kako se bodo odvijali naslednji dnevi. Pravzaprav niti ne od hrane. Sonce je neusmiljeno pripekalo in še hoja mi je bila odveč. V hrbet in meča me je žgalo, kot da bi bil v peklu. Zaradi neznosne vročine se je tek preobrnil v mučenje. Užitek teka je popolnoma izginil in postavljala so se vprašanja, če ima smisel v tem peklu vztrajati še tri dni. Iskanje smisla je bilo res težko. Na tej etapi so iz konkurence izstopili trije tekači, med njimi tudi Nikola Kovač, ki je pretekel večino vseh teh ultramaratonov doslej. Ponovno je zmagal Boris Ivanovič pred zasledovalcem Elvirom Rakipovićem, medtem ko je lanskoletni zmagovalec Nedeljko Đurin precej zaostal je tretje mesto dosegel Mladen Hodak. Dva kilometra pred ciljem spet ujameva MiraR, ki je odhajal iz okrepčevalnice, ko sva se ji midva približevala. Čeprav je bilo videti, da je Miro prej hodil, jo je sedaj spet strašansko urno ucvrl proti cilju. Z Marjeto prideva v cilj 8 minut pred iztekom limita. V cilju na klopi leži izčrpani MiroR in pljuva vodo. Organizator se izkaže in takoj prinese pivo. Pri ženskah ni bilo presenečenj in Mrjeta Gomilšak je bila druga, medtem ko je Marija Vrajić vodila.

Večerja je bila tudi drugi dan nenavadna. Ostro začinjena čorba in odojek ali jagnjetina. Pred večerjo je potekala politična uvertura. Glasni govornik je nizal neke parole in domovinske stavke. Tekači nismo ravno najbolj poslušali in vendar se me je dotaknilo. Ob podatkih o strahotnem številu nedolžnih žrtev sem se krepko zamislil. Našel sem motiv za naslednje dni. Tekel bom za vse žrtve sveta v vseh vojnah, za tiste, ki so padli pod okupatorjem, agresorjem oziroma za tiste, ki so padli za obrambo svojega doma in domovine. Napolnil sem se s strahotno močjo.

Na podelitvi so klicali Borisa, a njega ni. Miro ga išče po stranišču, vsi gledamo okrog, organizator pa čaka. Naenkrat pride ves zaspan, med političnimi govori je namreč bil zunaj.

Tokrat je bilo s spanjem malo bolje, sobo sem si delil z Borisom in Mirom.

3. etapa, Novska – Slavonski Brod, 90,5 km, limit 12 ur

Potejpal sem si po tri prste na vsaki nogi, poleg odrivnih blazinic na stopalu pa sem potejpal še ahilovo tetivo na desni nogi. Najbolj sem bil vesel, da so start prestavili na 8.00 uro, ko je še relativno hladno. Z Marjeto spet drživa lep tempo v jutranjih urah in se pripravljava na popoldansko peklensko vročino, kjer bova tek kombinirala s hojo. Ta dan je bilo možno teči po delno od hiš zasenčenih pločnikih, kakšnih 10 metrov oddaljenih od obsijane ceste. Pločnik je običajno ponujal malenkost daljšo razdaljo, podlaga pa je bila ponekod skoraj neprimerna za tek. Pločniki so bili bolj individualni in so kazali sliko, koliko je katera hiša premožna. Okrog 35 km mi pravi Marjeta, da naj grem naprej. Šok. Niti malo jamranja doslej, čudovita drža in tempo. Povem ji, da imava zadosti časa pred iztekom limita in da ostajam z njo. Če bo problem za limit, pa grem sam naprej. Ženske imajo namreč daljši limitni čas od moških. Neprekinjeno sva tekla in Marjeta je bila tik za menoj. Okrog 80. km zaslišim, da je pričela z eno nogo teči glasneje, torej nekaj ni v redu. Povečala sva količino hoje. Tudi drugi so imeli težave. Prehitela sva Mladena Hodaka in Anteša Đombo. Đomba naju spet dohiti in zadnje kilometre po Slavonskem Brodu smo tekli v trojčku. Pred nami je bilo spremljevalno vozilo in tekli smo po sredini ceste, občutek je bil fenomenalen. V cilju smo bili slabo uro pred iztekom limita. Na tej etapi je iz konkurence izstopil še en tekač, to je MiroR, Boris pa je ponovno zmagal. V hotelu me dodelijo v troposteljno sobo v drugem nadstropju zraven legendarnega Nikole Kovača ter zraven poštarja Slavka, ki je vozil službeni kombi.

4. etapa, Slavonski Brod – Osijek, 84,0 km, limit 10:30 ur

Četrta etapa je najtežja, saj je limit glede na razdaljo in utrujenost najbolj oster. Tudi tokrat je bil start ob 8.00 uri. Ves potejpan krenem kot prejšnje dni. Marjeta se ni odločila, da gre z mojim tempom in počasi sem se oddaljeval. Na 20. km izvem, da je že odstopila. Lica mi potegne v žalostno grimaso, z dlanjo objamem smrkca za pasom in se trmasto odpravim naprej. Ta dan je bil res dolg. Večkrat sem se zatekel k motivaciji in vedno sočasno z dlanjo objel smrkca. Takoj je šlo lažje. Ves dan tečem sam. Večkrat pogledam dol, da vidim, če še imam noge. Imam občutek, kot da lebdim. Vse do 80 km se ne ustavljam razen na okrepčevalnicah. Celo dohitim Đurina, ki je očitno imel krizo. Po 80 km vidim, da imam še veliko časa in zadnje kilometre nadaljujem s hojo. Kmalu me prehiti Mirko Ervačić in tik pred ciljem še Dragan Kopecki. Dragan Hodak je zaradi poškodbe gležnja v tej etapi odstopil. V cilju je ena gospa, v mladosti atletinja, častila pivo. Sezujem teniske in nogavice ter za trenutek prepustim okolici na ogled napihnjene žulje. Vzamem iglo in žuljev več ni.

Hitro nas naložijo na prevoz do hotela Silver, od koder smo se peljali na večerjo v Ivanovac. Slovesnost je bila dokaj razkošna, ogromna dvorana pa nabito polna. Boris je prejel zlato medaljo za že četrto zmago na etapi, MiroR pa si je na tej etapi pritekel bronasto kolajno za tretje mesto. Kljub odstopu so medaljo podelili tudi Marjeti.

5. etapa, Osijek – Vukovar (Ovčara), 47,6 km, limit 6 ur

Tudi organizator je vsak dan naznanjal, da tako vroče na teh tekih še ni bilo. Če so premagane štiri etape, bo pa še peta. Nič me več ne more ustavit. Iz povitih prstov mi je curljala sokrvca, meča so trda kot granit, stopala pa že na startu neučakano čakajo, da se spet sezujem na cilju.

Tega dne nas je v konkurenci le še šest. Startali so tudi ostali, vendar je večina teh odstopila že pred ciljem. V prepričanju, da pridem do cilja, se do polovice etape držim skupine z Marijo Vrajić. Ko Mariaja potegne, ji na neki razdalji sledi le še Robert Kasumović. Jaz sem popustil, za menoj se je pa še en čas »šlepal« en mladenič, ki je startal samo na zadnji etapi in je 15 km pred ciljem odstopil. Zadnjo tretjino sem tekel v družbi Dragana Kopeckega. Malo je potegnil naprej, pa spet jaz in tako sva si dajala tempo. Na zadnjih dveh okrepčevalnih postajah sva si vzela pivo in ga med hojo popila. Postala sva precej zgovorna in obdelala sva vse teme od otroštva dalje. Povedal sem mu za mojo motivacijo iz druge etape. Tik pred ciljem me je prosil, če me lahko vodi v cilj. Dal mi je navodila. Zadnji kilometer sva tekla, kot da je to šele prvi. Prijela sva se za roki in jih dvignila visoko v zrak. Ko sva tekla skozi špalir ljudi proti cilju, je Dragan izgovarjal glasne stavke v čast in spomin padlim. Skozi ciljna vrata sva nadaljevala še s hojo do spominskega groba. Dragan je pokleknil in jokaje molil, medtem ko sem se jaz globoko priklonil in skrival solze, ki so polzele čez lica. Stkalo se je prijateljstvo. Na koncu je rekel, da ni imel brata in sedaj ga ima. Pritekla sva 12 minut pred iztekom limita. Umaknili smo se za ciprese in začelo se je počastno streljanje s samokresi in topom. Še spominski govori in svečana podelitev za zadnjo etapo ter skupno uvrstitev. Na koncu nas je ostalo šest, ki smo premagali vseh 344,1 km od Zagreba do vukovarske Ovčare.

Na koncu bi se zahvalil še vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uspehu slovenskih in hrvaških tekačev.

Zdravko Čufar, Ultramaratonec

Ultrabalaton prihajamo!

2011-06-24T15:10:00.001+02:00

Spartabanda je že v gibanju. Pravkar smo natankali avto, zdaj pa tankamo še... v zeleni barvi.

Imamo se odlično.

Tek ob Dravi

2011-06-12T22:28:00.002+02:00

foto Lenz

Peti od desetih nasmehov - Never give up!

2011-06-07T22:09:00.004+02:00

Danes se je na mariborskem stadionu Poljane odvijal peti od desetih maratonov, ki jih bo ultramaratonec Matej Markovič pretekel v okviru dobrodelnega projekta 10 krogov za 10 nasmehov.

Zal s svojim vzornikom Matejem. Zvestemu navijaču, ki je odtekel kar nekaj krogov in že na DOSu navijal za Mateja, je Matej podaril majico, ki jo bo Zal izredno ponosno nosil.

Matej v družbi štajerskih pubecev.

Skupinska fotografija po petem od desetih maratonov v projektu 10 krogov za 10 nasmehov.

Matej in Zdravko, ki ravno danes praznuje rojstni dan.
"Vse najboljše "stari"!", ti še enkrat želi tvoja ŠpartaBanda (Fifty, Alja, Samo, Alek)

Pot po Svečinskih goricah

2011-03-06T16:05:00.005+01:00

Enkratno.
Rumeni trojček z rdečo piko na beli kapi se je podal na pot zjutraj izpred gostile Fifolt v Spodnji Kungoti. Začetek poti je lepo označen, čudovito pa je označena pravzaprav cela trasa. Vsaj strah je bil odveč, kljub meglici.
Od starta se je pot počasi vzpenjala z manjšimi spusti. Prva KT je lepo vidna ob poti. Spremljala nas je rahla megla in z lahkoto smo našli drugo KT tik pod dobro znano Brlogo. Kljub temu smo se povzpeli na vrh. Iz te smeri zgleda mali puklček.
Štempiljko na KT3 smo našli v nadstrešku pri vhodu v staro hišo Repoluskovih tik pod Plačkim vrhom.
Iz razglednega stolpa se je vseeno nekaj videlo, saj se je meglica že skoraj razkadila. Strm spust proti staremu mejnemu prehodu na Ciringi in dalje v dolino. Obrnemo spet v klanec in pademo na dvorišče Vrezner KT4. Še malo naprej in tu se pojavijo prvi dvomi. Tudi Kopico smo našli z lahkoto, saj je lepo markirano, le malo preveč smo podaljšali, dokler nismo še enkrat prebrali vodnika.
Kmalu srečamo pri Kren-ovih (KT 5) prvo maškaro, čeprav je bila pustna sobota. Verjetno je kdo mislil, da smo mi tri rumene jajčke z belimi kapicami?
V ozadju ljubka vasica Svečina

Spust v Svečino in naprej proti priljubljeni KT6 na Špičniku. Z lahkoto naredimo zanko, da gremo v eno stran malo po Avstriji, nazaj pa strogo po markaciji ali vsaj blizu.

Na Špičniku posnamemo fotko cestnega srčka in ruknemo sladko vince.
Kljub temu, da imamo šest od osmih žigov, je za nami komaj dobra polovica poti. Z novo energijo je naprej kar letelo. Na enem izmed vrhov nas je zavedla skrinjica z vpisnim zvezkom, nismo pa našli žiga. Le par sto metrov naprej se je nahajala prava KT7, seveda pa smo s klicanjem priklicali, da so nam prinesli žig iz hiše. Ucvremo jo naprej in pred nami se odpre dolina Zgornja Kungota.
Smuk dol mimo cerkve in na drugi strani spet v breg. Kolikor je bilo prej več blata, nas je tukaj bolj spremljal sneg, ki je veliko prijaznejši, saj se ne lepi na podplate in ne dela cokle. Vzpon je bil kar razvlečen in prispemo še na KT8. Hišica ob cesti, v vrečki ob vratih pa se je nahajal žig. Od tod bi se lahko spustili v Spodnjo kungoto proti avtu, a mi smo hoteli obiskati še Urban. Tu se markacije malo izgubijo. Le tu in tam kakšna. Sicer se cerkvica na Urbanu vidi z vseh strani in smer ni dvomljiva.
Pogled z Urbana na Maribor

Na Urbanu gibanica in domač breskov sok, potem pa spust v Murgrabn in proti Fifoltki. Zmagali smo.
Trasa je izredno lepa in zelo razgledna. Ker v osnovi ni narejena kot krožna pot, smo izpustili del poti ob meji med Vreznerjem in Dreisiebnerjem. Dolžina po Garminu je ca 43 km. Na poti se splača večkrat se ustaviti in vreči oko po okolici.
Pa srečno pot :-)

Zapisal in pofotkal: ZdravkoC

Profil:

1. uradni sestanek za Ultrabalaton 2011

2011-02-18T17:23:00.003+01:00

Ja, ko tile štajerski pubeci zastavijo, gre zares...

Včeraj smo se dobili v Totti Pizzi in porabili vse bone, ki so jih prigarali na Zimskem pokalu Peš na Pohorje.

Govora je bilo o tem in onem. Predvsem pa o Ultrabalatonu 2011. Letos se ga bomo lotili drugače kot lani. Letos je Zdravko prijavljen kot posameznik, ostali štirje (ponovno se nam bo pridružil Alek) pa kot ekipa. Da bi lahko Zdravku nudili suport, je treba naštudirati logistiko. Še posebej, ker štarta 6 ur pred ekipo.

Kaj vse bo na sporedu do takrat, mi skoraj ni šlo v koledarček... So me pa zadolžili, da glavni rezultat sestanka zapišem na net. Da se ne pozabi...

ČE BO ZDRAVKO V CILJU PRED EKIPO, SE BO TAM NATO OBRNIL IN JI TEKEL NASPROTI!

PS: Naj na koncu omenim, da smo kar malce važni, da nas je organizator izbral kot vzorčno ekipo. A kako to mislim? Če kliknete na Start List na uradni strani...

Malo za vmes...

2011-02-18T16:31:00.007+01:00

Od spodnje objave po Sladkih 6 je minilo že kar nekaj časa in preteklo kar nekaj vode... Od takrat do danes nismo samo spali! Nekaj prireditev, kjer smo bili:
-skupinsko smo se kot štafeta udeležili teka svete Barbare v Velenju,

-še prej prireditve Peš na Pohorje,

(Zdravko manjka na sliki, ker je "lovil" hčerin pokal! Bravo Valentina!)

-novoletne čage podružnice TF Mb na Pohorju, kjer smo prvič predstavili fotke in filmčke s Spartathlona in

-nato podelitve v Radizelu za ultramaratonce iz "Ultramaratonske lestvice TF"... , kjer smo preizkušnjo predstavljali drugič (vsi 4 skupaj)
Pubeci so bili pridni in se udeleževali 4. Zimskega pokala Peš na Pohorje, meni sta se vmes skregala glava in telo, pa ju je bilo treba ponovno pobotati...

Nismo le "tiščali skupaj" ampak bili aktivni tudi vsak posebej... in pubeci pravijo, da bomo laufali tudi v prihodnje...

Fotke so tokrat sposojene od Anke, Vere, Maksa,...?

SpartaBanda na 4. Sladkih 6

2010-11-08T16:47:00.002+01:00

Sladko razposajeni pred tekmo
Sladko važni po tekmi

Samo: 55,98 km
Zdravko: 54,855 km
Alja: 46,6 km
Boris: 37,26 km
skupaj: 194,695 km (do Spartathlona še malo manjka... ;-))

Sladko navdušeni in ponosni v družbi organizatorjev - družine Koražija

Zmagovalec Spartathlona 10

2010-11-01T07:52:00.000+01:00

Pred nekaj dnevi nas je kontaktiral zmagovalec Spartathlona 2010, Ivan Cudin. Lepo se zahvaljuje za odlične fotografije, pozdravlja celoten tim in upa, da se vidimo še na kakšni drugi tekmi.

Akcijo je seveda sprožila Alja, ki je poslala fotke italijanskim tekačem. Očitno so tudi oni ena velika "klapa", ki drži skupaj in si pomaga.

Amsterdam, Ljubljana, Atene

2010-10-26T23:39:00.003+02:00

Zdravko je po Spartathlonu uspešno opravil z maratonom v Amsterdamu 3:42, v Ljubljani na Ljubljanskem maratonu je imel vlogo zajčka za štiri ure, ki jo je vzorno opravil. In jutri naprej ali pa nazaj v Atene na nov maraton!

PS: Ali kdo ve za katero TV je dal Zdravko v cilju LM izjavo? Ni nagradna uganka! Čisto zares me zanima! Alja

Slovenski finišerji Spartathlona

2010-10-06T18:49:00.001+02:00

Fotke:
1. Dušan Mravlje
2. Lojze Primožič
3. Zdravko Čufar
4. Miro Režonja

Kdo bo naslednji?

Slovenci na Spartathlonu

2010-10-05T07:23:00.000+02:00

»Sladkih šest« se je slišalo s strani hrvaškega tekača. Šest Slovencev se nas je namreč postavilo na start te najtežje evropske ultramaratonske preizkušnje, ki sodi med najtežje ultramaratone na svetu. Razdalja 246 km od Aten do Šparte, preko gore Sangas in skupaj okrog 2.500 višinskih metrov vzpona po razgibani grški pokrajini. Celotna trasa je razdeljena na 75 odsekov, na katerih so postavljene postaje z vodo in okrepčili, vsaka postaja pa ima tudi svoj limitni čas, do katerega jo moraš zapustiti in ti diktira hitrost gibanja, pod katero se ne smeš spustiti. Sprva so ti limitni časi zelo sprejemljivi, vendar kaj hitro ugotoviš, da lahko z razdaljo postajajo vse težje dosegljivi, če nastopijo težave.V grafu so prikazana gibanja tekmovalcev, glede na uvrstitev na posamezni večji postaji. Podrobni podatki so razvidni iz tabele. V prvem delu so zabeleženi podatku o času na KT, na koncu pa skupni čas, medtem ko so v drugem delu navedene uvrstitve.

Zapisal:
Zdravko Čufar

Poročilo

2010-10-04T19:51:00.005+02:00

Ultramaraton Spartathlon 2010

Ideja in priprave
Ideja in odločitev, da bom 2010 tekel Spartathlon, je stara okrog 2 leti. Priprave so potekale v pravi smeri, vse do letošnjega leta, ko so se že pozimi začele poškodbe in so trajale vse do starta. Najprej vneta ahilova tetiva (marec), nato zvin gležnja April), vnetje stopalnega loka (julij) in še vneta pokostnica (avgust) – vse na levi nogi. Očitno sem bil na preizkušnji.

Spremljevalna ekipa
Del priprav je tudi spremljevalna ekipa. Boris Petrovič (Fifty), ki me je spremljal že na Ultrabalatonu, mi je tudi tokrat obljubil pomoč, vendar nikakor ne več sam. Predlagal sem mu, da sam poišče ekipo, ki bo z njim. Izbral je zmagovalni tim. Alja Pregl in Samo Kojc sta dodala vsak svoj listek in sestavili smo štiriperesno deteljico.
Start v Atenah
Iz hotela London nas prepelje avtobus na startno prizorišče pod akropolo. Na startu sem se postavil v sprednje vrste. Od 440 prijavljenih tekačev se nas je 322 dejansko postavilo na start. Natanko ob 7.00 poči startna pištola. Začetni tempo je bil sprostilen in klanec navzdol prav prijeten za začetno ogrevanje. V prvih kilometrih smo se razvrstili glede na taktiko in cilje posameznika. Lojze Primožič se je prvi odlepil in stekel med hitrejšimi naprej. Kmalu je nekaj prednosti pridobil Robnik Bogdan. Miro Režonja je sprva tekel v ozadju, vendar je kmalu prijel tempo Robnika in sta tekla skupaj do Korinta. Zdravko Barič je sprva stekel naprej, vendar je kmalu upočasnil in se postavil v ozadje. Zraven mene je prvih 90 km tekel Toni Perušič. Vzdrževala sva dobro voljo in pozitivno energijo. Za pozitivno energijo pa je skrbel tudi delfinček, obešen na moj pas, katerega mi je podarila hčera za srečo.

Na sleherni postaji sem preverjal limitne čase. Postavil sem si mejo, da mora biti do Korinta (ena tretjina teka) minimalni čas prednosti pred iztekom limita vsaj 10 minut. V drugi tretjini bi dodal še dvajset minut in v zadnji še trideset minut prednosti, skupaj do cilja torej ca 1 ura. Stvar je bila veliko lažje izvedljiva, kot se zdi. Do Korinta sva s Tonijem z lahkoto pretekla s skoraj 30 minut prednosti.

Na Korintu je bila že 22. KT (kontrolna točka) oziroma okrepčevalnica in šele prva, kjer je tekaču lahko pomagala spremljevalna ekipa. Vmes so se sicer spremljevalne ekipe ustavljale, vzpodbujale, vendar ni bilo dovoljeno sodelovanje. Boris Petrovič, Alja Pregl in Samo Kojc so me v Korintu pričakali z vso energijo, kar je lahko premore človek. Pripravili so masažno mizo, svežo tekaško garderobo, hrano in napitke. Oblekel sem dres brez rokavov, saj se je sonce že malenkost nižje postavilo. Slečem kompresijske nogavice in obujem navadne. Od zajtrka je minilo že 11 ur in želel sem pojesti nekaj normalne hrane, ki bi stabilizirala stanje v želodcu in črevesju. Uležem se na mizo, Alja se loti sproščanja otrdelih mišic meč, Samo skoči po porcijo špagetov, Boris mi streže z napitki in v 20 minutah spet krenem na pot. Istočasno se je okrepčal tudi Toni in se mi spet pridruži. Na prvih dveh postajah spet pridobiva po par minut, čeprav se od Korinta naprej Tonijeve težave z želodcem le stopnjujejo. Vse, kar poje, izbruha. Po 29 postaji Toni obstoji ob ograji in se le s težavo premika. Počakam ga, nakar mi reče, da naj ga ne čakam več in grem naprej svoj tempo. Glede na iztek limita, do katerega je bilo na zadnji postaji še 18 minut in trenutno le še ca 15 minut, nadaljujem s pospešenim tempom. Kasneje izvem, da je zaradi težav, čez kakšno uro, Toni odstopil. Izvem še, da sta že pred Korintom odstopila Barič in Jelavič (Hrvat).

Gel gor ali dol
Glede hrane sem na Spartathlonu pogrešal konkretno običajno hrano. Sladkor se mi je že upiral. Tako v enem trenutku stojim pred kontrolno točko in si vtaknem v usta gel. Počasi iztiskam vsebino, a goltati ne gre. Zastanem za trenutek, saj se mi zdi, da se bo smer konzumiranja obrnila v nasprotno. Počasi mi dviguje vsebino želodca proti gelu v ustih. Kaj zdaj? Pogledam po mizi s hrano in se mi gabi misel, da jo pobruham, pogledam vstran in se sprašujem ali naj zbežim ob cesto? Trebušna stena se še kar napenja. Ostanem in se skoncentriram, počasi vzamem vodo in oplaknem polna usta. Vsebina je počasi spolzela po grlu. Odrešitev. Od te izkušnje sem bil vedno bolj previden pri jemanju gela in spet sem se držal starega pravila, da najprej pijem in potem vzamem gel.

Dobro napredujem
Bila je noč in lovil sem lučke, ki so svetile pred menoj. Neverjetno dobro sem se počutil. Paket s svetilko sem si poslal na postajo 32, vendar me je tema ujela veliko prej. Sicer je bila svetla noč, vendar sem navajen na lučko. Ko zapustim postajo 30 se obrnem in vrnem nazaj, saj sem se spomnil Tonijevih besed, da lahko dobiš na postaji lučko, če rečeš zanjo. Ni mi bilo žal tistih sto metrov, saj je z lučko mnogo lažje. Drvim v noč. Na 32 postaji prevzamem svoj paket, iz vrečke vzamem čelno svetilko, ostalo kar v vrečki nosim v roki. Bilo je še prevroče, da bi si oblekel jakno. Na 33 postaji nekaj spijem, en lonček z vodo pa vzamem s seboj. Na temni cesti se umijem tam, kjer se nogi stikata, namažem še z vazelinom, katerega sem nosil od starta nenehno zraven, nakar je letelo dejansko kot namazano.

Nočni nalivi
Kmalu zagledam nasproti vozečega kolesarja oziroma le lučko, ki pozdravi »Zdravo« in jaz seveda odzdravim kot običajno »helou«. Glas pa nadaljuje »O, tu si …« in prepoznam Samota. Hitro spregovoriva par pozitivnih besed, nakar mu predam vrečko, ki mi je oteževala tek. Pove mi, da je Miro malenkost pred menoj in zaradi strogih pravil kmalu odhiti nazaj na KT 35. Na 34 KT zagledam Mira, ki ravno odhaja, ko sem jaz prispel. Na hitro se okrepčam in krenem naprej. Kmalu ga dohitim. Pove mi, da je imel že precej težav. Zmanjšal sem tempo in ga vzpodbujam, da čim hitreje napredujeva. Prednosti pred limitom sem imel ta trenutek ca 40 min. Nenadoma se silno ulije dež. Zalilo je cesto in ponekod je voda segala do gležnjev. Spremljevalci nama uspejo dati oblačila za dež. Naliv se v več valih ponovi. Dežna jakna se mi je lepila na kožo in postalo mi je zelo hladno. Kombinacija teka in hoje je počasi požirala prednost. Nekje okrog 43 KT se odločim za prediranje žulja na desnem podplatu. Postaja je bila v klancu, zato spremljevalna ekipa ni šla tja z avtodomom, temveč je Alja pritekla v klanec z vso potrebno opremo. Ko na hitro prederemo majhen žulj pod debelo kožo nameravam nadaljevati in zagledam Mirota na masaži. Da ga počakam, grem še sam na masažo. Kmalu kreneva naprej, limitni čas se je pa bistveno zmanjšal. Ostalo je še slabih 20 minut. Nadaljevanje je bilo klavrno počasi. Malo stečeva in spet hoja. Vzpodbujam Mira k teku, vendar je bil tek kratek, hoja pa počasna. Podplat me pa še kar peče.

Mali žulj ne da miru
Na 46 KT je bilo še 8 min prednosti in se odločim za ponovno prediranje žulja. Ker zadeva ni bila usklajena s kontrolo na postaji mi reče Fifty da pohitim do naslednje postaje, kjer bodo vse pripravili. Miro je sedel na stolu in si držal glavo med rokama. Vprašam ga, če gre, na kar se ne odziva. Boris reče še Zdenki, da bomo pohiteli do naslednje postaje zaradi prediranja žulja. Poženem se v strmo cesto. Letelo je kot hudič. Kar dobro napredujem, ko me naenkrat dohiti Miro in razburjeno pravi »Kje si bil …, komaj sem te ujel« in ne da bi počakal odgovor, silno teče v klanec naprej. Jaz nadaljujem svoj tempo, a na 47 KT je Miro že odhajal, ko sem jaz šele prišel. Res hitro oskrbimo žulj, ki je pravzaprav po vsaki oskrbi še bolj bolel. Zaženem se v breg in to zgolj le še s 3 minutami prednosti pred iztekom limita. Spremljevalna ekipa mi pove, da me počakajo spet na 172 km v Nestani, KT 52.

Čudežna gora Sangas
Grizem na vso moč, in to v jezi, ker mi je Miro, ki sem ga zadnjih nekaj ur čakal in vzpodbujal, nenadoma pobegnil. Hitim proti vrhu gore Sangas. Prehitim ca 10 tekačev. Na KT 48 hitro spijem vodo in se nameravam zagnati naprej v breg. Na veliko presenečenje me usmerijo v dolino. To je moj teren, si rečem, se spustim navzdol in pete me že tolčejo v rit. Prižgem še dodatno svetilko, saj je bil teren skalnat in nepredvidljiv. Prehitim še vsaj 10 tekačev. Pred seboj zagledam odsev jakne Spartathlon team Slovenia. Torej sem dohitel tudi Mira. »Kako je Spartatlonec« rečem in tečem dalje. Na KT se ne ustavljam veliko, saj bo na KT 52 moja ekipa in hitim naprej. Prehitim še kakšnih 10 tekačev. Na KT 52 ni bilo mojih spremljevalcev. Bojo pa na naslednji … in drvim naprej. Uživam v hladu, katerega mi je podarjala noč.

Proti jutru
Noč počasi izgublja moč. Druga, tretja KT, mojih spremljevalcev še vedno nikjer. Nočem se obremenjevati s tem, če so imeli nezgodo, okvaro, karkoli. Jaz tečem proti cilju. S težavo se otresam pomislekov. V daljavi zagledam viadukt in pod njim policija … spet pomisleki, kaj se je zgodilo. Tisti trenutek za menoj potrobi. Slišim znane glasove. V grenkem nasmehu jim maham, saj sem le s težavo zadrževal solze sreče. Pogoltnem ogromen cmok v grlu in nadaljujem s prehitevanjem.Sonce se je dvigovalo. Preklopim v potovalno hitrost in izklopim možgane. Po glavi mi gre misel »Tečem zato, ker lahko«, katero začnem ponavljati kot mantro. Vidim samo še drese tekačev, za ostala dogajanja nisem dovzeten. Nekje se še enkrat preoblečem v majico s kratkimi rokavi in vetrovko brez rokavov. Še enkrat tudi prediramo žulj, ki tudi tokrat potem še bolj boli. Pride mi na misel, da je Boris na mojem žulju morda uporabil enega izmed policijskih motivacijskih prijemov.

Zadnji vzpon je prevara diagrama
Tečem in čakam, kdaj bo še tisti vzpon s ca 300 višinskih metrov, ki je označen na profilu proge, ki ga je objavil organizator. Nenadoma se cesta res obrne navkreber. S hitro hojo držim enakomerno razdaljo med tistimi pred in onimi za menoj. Hrib se vleče in kmalu ugotovim, da vrh ni vrh. Po spustu spet vzpon in spet in spet. Nikdar konca tega gor in dol. Gledam uro in ugotavljam, da imam precej prednosti pred iztekom limita, ta čas se pa iz postaje do postaje še povečuje. To me drži pokonci. Ob cesti vsake toliko časa znana skupinica s slovensko zastavo in bučnim vzpodbujanjem. Moja spremljevalna skupina je bila izredna, kar so mi večkrat potrdili sotekači iz raznih drugih držav.

Cilj je vse bližje
Počasi se le približujem Šparti. Dobrih 10 km prej se dogovorimo, da se preoblečem in preobujem na predzadnji postaji, nakar me spremljevalna ekipa počaka tik pred ciljem in me pospremijo do samega kipa Leonidasa v cilju. Zadnja aleja proti cilju je bila res slavnostna, polna navdušenih vzpodbujevalcev, ljudje pa so vpili iz balkonov in iz vseh lokalov ob poti. Boris in Samo sta nad menoj vihtela Slovensko zastavo, Alja pa je s fotoaparatom beležila zame zgodovinske trenutke. Pridemo v cilj in to je zmaga. Čas 34 ur in 43 minut, odlično.Poljubim nogo kralja Leonidasa, kot se spodobi, ter se povzpnem na portal in se nastavim za fotografijo še ob bok kralja. Organizator me okrona z oljčnim vencem, ter mi da piti iz grške posode vodo… To pa pomeni sklepno dejanje teka.

Takoj po srečanju z Leonidasom
S spremljevalno ekipo se postavimo še za skupne zgodovinske posnetke, saj zmaga je naša skupna pridobitev. V cilju nas pričaka tudi Toni in skupaj se veselimo.Zdravniško osebje mi pristopi z vprašanjem, če rabim zdravniško oskrbo, česar se vsekakor ne branim. Ogrnejo me z ogrinjalom in posadijo na enega izmed stolov za oskrbo. Najprej dobim sendvič in pivo po želji, nakar me sezujejo, postavijo noge v vročo milnico in narahlo umijejo z gobico. Sledi še sprejanje podplatov in mi nataknejo bele copatke. Medtem so me stehtali izmerili pulz in pritisk ter odvzeli vzorec krvi. Pulz je bil normalen, izgubil pa sem 3 kg telesne mase (3,6 %). Ne uspem narediti niti dva ugriza v sendvič, ko me gospa prime pod roko in odpelje do taksija. Sname mi ogrinjalo in že se peljem. Taksist me odloži pred hotelom Sparta Inn. Stopim v recepcijo in dodelijo mi posteljo zraven Angleža in Italijana. Povem, da smo štirje Slovenci in naj nam dajo skupno sobo, nakar mi le uspe dobiti ključ sobe 209. Odidem v sobo, kjer si nimam kaj početi. Nimam prtljage, nimam svežega perila in nima smisla, da se tuširam. Snamem bele copatke in ponovno obujem tekaške teniske. Vrnem se na ciljni prostor med mojo spremljevalno ekipo, ki so tačas dočakali tudi prihod Mira. Rečemo par besed in ko hočem stopiti k Miru, ga že odpelje taksi. Grem v avtodom po sveže perilo in se vrnem v hotel. Miro je ležal na postelji in ni mu bilo za pogovor. Stisnem mu roko in po par besedah ugotovim, da je bolje, če ga pustim pri počitku. Po tuširanju se odpravim v restavracijo hotela, kjer so moji trije spremljevalci in Toni že čakali, da proslavimo. Kmalu se pridruži še najhitrejši Slovenec Lojze in njegovi trije spremljevalci. Všeč so mi bile Lojzetove besede ob prihodu »Nimam navade objemat moških, ampak, tebe sedaj moram objet« in močno sva si stisnila roki ob zmagoslavju.Kasneje smo šli še malo po Šparti, si ogledali ognjemet in poiskali lokal za večerjo. Giros je bila izbrana jed. Dobro okrepčani se vrnemo v avtodom in odpravimo na prenočitev nazaj ravno na KT 73. Samo je vrgel postane kumarice pred vrata avtodoma, iz česar smo hitro naredili vic in smeje smo zaspali. Glede na število piv je bilo spanje dokaj ugodno. Čudil sem se, da me mišice nič ne bolijo. Glavni bolečini sta bili v desnem podplatu, kjer se je delal žulj in palec ter kazalec leve noge, kjer sta nohta plavala na vodnem mehurčku. Drugi dan so se začele oglašati tudi granitne mišice, ki so se naslednje dni upirale mehčanju.

Kako premagati Spartrathlon
Seveda ni prave formule in vendar so neke zakonitosti, sicer odvisne tudi od posameznika. Vedno misliti le pozitivno in verjeti vase. Imeti ljudi, ki so ti v podporo in te nenehno vzpodbujajo. Kljub temu vedeti, da moraš teči sam. Pravočasno jesti in piti ter ne iti zase prehiter tempo, še posebej ob visoki vročini. Ne pozabit na vazelin.

Zahvale in čestitke

Najprej moji neuničljivi, najboljši, najbolj hrupni, najbolj predani, naj ... spremljevalni ekipi "SpartaBanda" Alji, Borisu in Samotu, ki si z menoj delijo skupni uspeh. Najprej Borisu Petroviču, ki je izbral tako čudovito ekipo in je neprecenljivo tehten suporter vedno ob pravem trenutku in vedno poln pozitivizma. Samo Kojc, navigator in logist, izjemno priden in marljiv fant, suporter na kolesu in nočni voznik. Alja Pregl, punca da je kaj, vedno nasmejana, pozitivna, deluje zdravilno in pomaga proti vsem težavam. Pozna elektrolitsko in fiziolitsko strukturo procesov. Ko misliš, da si v redu, te spravi do solz resnice z masažo.
Vsem znanim in neznanim prijateljem iz Tekaškega foruma, ki so usmerjali misli v Grčijo in kanalizirali energijo.
TAO-vcem, ki so na pripravah v Medulinu (ali doma) stiskali pesti zame.
Nenazadnje svoji družini in sorodnikom, ki so se z menoj potili in pretakali solze sreče.
Seveda tudi številnim sodelavcem, ki so med delovnim časom srfali po grških internetnih straneh.
Vsem donatorjem in sponzorjem.
Še vsem ostalim, ki so nenamerno tukaj izpuščeni.
Istočasno pa moram še enkrat čestitati vsem, ki so se postavili na start Spartathlona in njihovim spremljevalcem. Zdaj vem.

Zahvala in čestitke Tekaškemu forumu, najbolj neverjetni internetni asociaciji, ki dejansko združuje ljudi. Resnica je, da me je ustvaril tekaški forum, mi pokazal poti, nove tekme in načine. Dajal nova poznanstva in nova spoznanja. Moja suport ekipa je zmagovalna in je posredno produkt komunikacije Tekaškega foruma.

Zapisal:
Zdravko Čufar

Spet doma

2010-10-01T13:01:00.003+02:00

Včeraj pozno zvečer smo se vrnili v domovino. Žal nam je, da nismo uspeli priti na Fotrov tek. Smo vso pot pridno zbirali zamaške plastenk, da bi jih na tem teku oddali. A se žal ni izšlo.

Poročila pišejo...

No, da zeleno ni manjkalo na in po tekmi imamo dokaze tudi z ene od okrepčevalnic... Tekačem spremljevalne ekipe nismo smele predati nič iz rok. Vse smo morali predati organizatorjem, le-ti pa na mize, prte, rjuhe in nato tekmovalcem.

Ribe, pečenje i žene sa rukama

2010-09-29T10:44:00.000+02:00

Nazaj v civilizaciji

2010-09-29T09:37:00.002+02:00

Dodali smo fotke na 83. km in 93. km.

Na Ohridu čakamo, da nam pripravijo specialno ohridsko postrv, ki je ni na meniju, ker je prepovedana... Kdaj in kako pridemo zaenkrat še ne vemo. Na avtodomu se ne zapirajo vrata, akumulator se prazni takrat, ko ni treba - ponovno smo čakali na suport lokalcev in njihovih polnih akumulatorjev (zadnjič je avtodom vžgal s pomočjo slovenske tehnologije - TAB akumulatorji iz Mežice), gori lučka za ABS sistem in bremze , kako hitro vozimo ne vemo, ker števec tudi ob premikanju kaže nič (hirost spremljamo na Garminu). Ampak mi imamo se fajn!

Slovenska Spartathlonca na zaključni prireditvi

2010-09-29T09:30:00.003+02:00

Lojze in Zdravko po svečani podelitvi kolajn.

Kolajno za Mirota smo prevzeli mi.

Fiftyjev najboljši prijatelj!

2010-09-29T09:03:00.004+02:00

Možak je Fiftyju dvignil pritisk že ob prijavi. S svojimi nepisanimi pravili je prestopil Fiftyjev duhovni mir. Za tekmo so namreč predpisana zelo stroga pravila. A si je možak zmislil še svoja nepisana. Najprej nam je naredil lično oznako za vozilo, nato pa, ko je zvedel, da smo z avtodomom, kar hitro vzel... Na zaključni prireditvi je nastala huda kri, ker nam šestim Slovencem ni omogočil, da bi skupaj sedeli... Meni ni pustil, da bi fotkala iz prve vrste... Na koncu je bil izredno zadovoljen z nami, ko se nismo grebli za hrano kot golobi na beneškem Markovem trgu ampak smo strpno počakali, da so prišli natakarji po nas.

Ob pofotkanem objemu je doživel prijem slovenske policije in Fiftyjevo izjavo: "V redu ste nam otežili suport, ampak mi smo Finisherji!!" In oba sta se smejala....

Konec tekme

2010-09-27T16:38:00.001+02:00

Kosmati Leonidas

2010-09-27T16:36:00.003+02:00

avtor: Arjan Pregl

S cilja

2010-09-26T07:40:00.003+02:00

9 km do cilja!

2010-09-25T15:14:00.001+02:00

Zadnjih 20km je bilo res "ubitačnih" za tek (ne za Zdravkota). Razgiban teren brutalno uničuje tekače. Večina se jih zariplih obrazov opoteka in grabi za mišice, ki jih stresajo krči. Ta del je tudi zelo nevaren, saj proga poteka po glavni cesti, kjer je kar živahen promet (tudi tovorni). Za piko na i pa se tu in tam še vsuje kakšna ploha. V prid Zdravkotu, seveda!
Zdravkota to kaj dosti ne moti, konstantno zmanjšuje kilometre do cilja in oddaja dobro voljo.
Po zadnjih podatkih je MiroR cca. 30min za njim.

210 km

2010-09-25T11:06:00.002+02:00

Smo na 210km. Zdravko je odlično; poskakujemo s slovenskimi zastavami medtem ko nas on nasmeji do solz. Zdaj že vsa Grčija ve, kje so Haloze!

Prebita magična meja 200 km

2010-09-25T09:38:00.003+02:00

Zdravko je na poti v breg skozi naselje Manthyrea. Pred zadnjim večjim vzponom. Počuti se odlično!

"Ehhh! Zadnji maraton bom pa že odlaufal!"

Upamo, da se bomo lahko čim prej javili iz Šparte!

Čudež na gori Sangas

2010-09-25T07:41:00.001+02:00

Na 156. km sta Miro in Zdravko lovila limit. Miro prišel 8, Zdravko pa 3 min pred limitom. Nato je sledila gora Sangas, kjer le onadva vesta kaj se je dogajalo. Kajti...

Zjutraj smo ju temu primerno trepetajočih src čakali na okrepčevalnici, kjer je neusmiljeno odbijala ura. Ko je bilo 5 min čez limit, smo bledi povprašali organizatorje kje sta številki 67 in 143. Šokirani smo obstali s spuščenimi čeljustmi. Okrepčevalnico sta zapustila že pred 1 uro. Yeeeeeeesssss je odmevalo po Nestaniju! Rabili smo skoraj 10 km, da smo ulovili Zdravca.

Sedaj smo na 186. km. Zdravc odlične volje. Nam se pa tudi smeji!

Obnova dogodkov

2010-09-25T03:10:00.000+02:00

Hitra obnova dogodkov:

-Po 93. km Toni odstopi. Ne gre mu več. Fifty mu poskuša vliti poguma, a se ne pusti prepričati. Zdravko nato začne trgat. Dohiti Mirota, s katerim skupaj prideta na 124. km.

-Začne deževati. Tu zvemo, da ima Bogdan prebavne težave. Le-te so se stopnjevale do meje, da je sedaj v Tripoliju na infuziji. Bogdan, drži se! Verjamemo, da bo vse ok!

-Miro in Zdravko skupaj napredujeta. Dež vmes poneha. Zdravko se preobleče tam okoli 146. km in ponovno skupaj z Mirotom naprej.

-Na 45. kontrolni točki si privoščita masažo izpod rok uradnih maserjev. Mi z avtodomom nismo mogli blizu, a sem mu šla predreti manjši žulj in popravit tape.

-Na 151. km sta zagrizla v breg.

-Čakamo ju na 156.km, do kjer imata kar dober vzpon pred tistim najbolj strmim, ko ne moremo zraven.

-Počakali ju bomo zopet v Nestaniju.

-GTA odlično na 183. km.

Dajmo naši!

Slike bomo nalagali verjetno spet, ko bomo priklopljeni na štrom!

93. km - fotke

2010-09-24T17:49:00.004+02:00

Še fotke s 83. km

2010-09-24T17:48:00.003+02:00

KT 26, 93km

2010-09-24T17:26:00.001+02:00

Končno uspel tudi jaz priti do računalnika da napišem par besed.
Trenutno se nahajamo na KT 26 to je 93 km kamor je Zdravko prispel nasmejan do ušes v družbi koga drugega kot Tonija s katerim gulita legendarno progo proti Šparti. Super jima gre. Tako kot je Zdravko rekel, umirjeno lovi limite in se počasi približuje svojemu zastavljenemu cilju.
Mi kot support ekipa se imamo super ter komaj čakamo, da se skupaj z Zdravkotom poveselimo in ovekovečimo trenutek pred kipom Leonidasa.
Ostalim našim gre tudi po planu. Sicer je Lojze(GTA) že tako daleč, da ga več ne srečujemo, niti njegove support ekipe ne ampak vemo, da mu gre odlično. Bogdan je Mirotu pobegnil malo naprej. Sedaj se odpravljamo proti KT 35 kjer bomo Zdravkota pripravili za noč, katera je njegova zaveznica :):).

Se pišemo :)

Lp Fifty

cca. 60 km

2010-09-24T12:22:00.000+02:00

Zdravc židane volje v spremstvu s Tonijem Maratonijem.
Bogdan in Miro sta 15min spredaj.
Lojze pa itak trga gate.
ZdravkoB teče rezervirano zadaj.

42km Megara

2010-09-24T10:45:00.000+02:00

Zdravc se počuti odlično. Sonce nažiga kot pra....
Vsi naši se dobro držijo, Lojze je tretji!

Skozi Atenske ulice

2010-09-24T08:07:00.002+02:00

Fifty za volanom, Samo tuli čez okno tulitulituli, pa še vedno nas tu v Atenski jutranji konici ne upoštevajo! Se bo treba še kaj zmislit!

Start uspel

2010-09-24T07:59:00.003+02:00

Vzdušje in počutje v SLO taboru odlično!

Briefing včeraj zvečer

2010-09-24T07:58:00.004+02:00

Jutranja konica v Atenah

2010-09-23T20:00:00.000+02:00

bo od nas zahtevala logistični podvig...

Veselje ob uspešni prijavi!

2010-09-23T18:40:00.004+02:00

Pijejo nam kri

2010-09-23T18:38:00.003+02:00

Kovanje slovenske taktike

2010-09-23T18:38:00.000+02:00

Večerne predpriprave

2010-09-22T23:00:00.001+02:00

V Atenah

2010-09-22T22:40:00.001+02:00

Tako so nas pozdravile Atene:

Po prihodu v Atene se je Zdravko z drugimi junaki, ki se bodo spoprijeli s Spartathlonom nastanil v sobi hotela London ter pričel s taktičnimi posveti.

Junakinja med junaki:

Tako zgleda poročanje na blog :-)

Šibamo naprej

2010-09-22T16:55:00.000+02:00

Trenutno smo 250km oddaljeni od Aten. Vse laufa po planu. Nagradna igra še teče ;-)

Zastoj na (za) grški meji

2010-09-22T11:58:00.002+02:00

Uganite kateri del na avtu nas je zapustil? Nagrada: Perskindol Fluid!

Pred grško mejo

2010-09-22T08:00:00.000+02:00

Tja gremo:

Sledimo tablam Atina

Ponovno v EU

V imenu Zdravčeve suport ekipe

2010-09-22T06:00:00.000+02:00

obljubljam, da mu za tekmo ne bomo podtaknili teh čevljev!
Alja

Malica pred Vranjem

2010-09-22T04:06:00.000+02:00

Mama je namazala kruh z marmelado iz domače špajze. Otroci so rekli še enega. Beli količek ob robu parkirplaca je bil moker. Fotke osvetljujemo. Brajn Edems ejtin til aj daj!

Za učenje grške abecede...

2010-09-21T20:00:00.000+02:00

3...2...1... ŠTART!!!!

2010-09-21T19:04:00.000+02:00

Štart iz Radizela ob 17:40

Avanturo smo pričeli z Delfinom

Naši delfinčki za srečo

Začeli smo pri 24 stopinjah

Po avtodom

2010-09-21T08:00:00.000+02:00

Tole je z neke druge poti...

Izza leč

2010-09-20T23:02:00.002+02:00

S seboj bomo imeli več fotoaparatov. Glavni bo NikON D90.
Morda nam uspe tudi kakšna fotka, ki se bo, kot tile dve nekoč...., znašla na ogled:

Tekočina...

2010-09-20T22:37:00.009+02:00

Toni Perušič je od donatorja Foculusa dostavil brezalkoholno pijačo, ki jo bo na grških tleh gotovo zamenjala tudi njihova:

Jedli bomo tudi dobro:

Grške zastave si ne bo težko zapomnit!

1. Eko Maraton Maribor

2010-09-19T23:27:00.002+02:00

Fantje odtekli po planih.
Na Maksovi fotki s Sebi in Igorjem Šalamunom.

Do odhoda še 5 dni

2010-09-18T18:01:00.005+02:00

v Žolninih majicah

Jutri se bodo Zdravko, Samo in Fifty udeležili še 1. Eko polmaratona v Mariboru. V torek pa potujemo...

Delovno srečanje v Foculusu

2010-09-10T23:12:00.004+02:00

Kdo vzame ketchup?
Koga zadolžimo za umazane zokne?
Kdaj bo 1. polna luna?
Koliko je dolžina trase v primerjavi z razdaljo Zemlje na ekvatorju?
...
Ja, je treba delat!

Iztek na 19. Ptujskem malem maratonu

2010-09-05T11:02:00.022+02:00

Po Logarski Ptuj. To je že skoraj takšna stalnica kot po Sladkih6 na Pohorje. Vreme je bilo idealno za tek, kar sta Zdravko in Miro izkoristila za "lahkoten iztek" na 6 km. Včerajšnjih 75km se jima ni kaj dosti poznalo. Se vidi, da sta že totalno "naspidirana" za Spartathlon...

Ultramaraton Celje - Logarska dolina 2010

2010-09-04T13:53:00.000+02:00

Tudi letos se je Zdravko udeležil tradicionalnega teka iz Celja v Logarsko dolino v dolžini 75km. To je bila zadnja preizkušnja pred odhodom v Grčijo na Spartathlon. Ta zadnji dolgi trening je bil tudi zadnja ura resnice za Zdravkotovo nogo, da se vidi ali je poškodba sanirana.
Z Zdravkotom sem se odpravil tudi jaz, kot support in moram priznati, da sem užival vsako minuto. Z Zdravkotom sva se dogovorila, da tega dne ne bom klasičen support ampak le kot izstopna točka, če se Zdravkotu slučajno zalomi s poškodbo noge. Oskrboval se je večinoma na uradnih postojankah tako, da sam nisem imel nobenega drugega dela kot fotografiranje in spodbujanje ter navijanje vseh junakov in junakinj, ki so ga mahali proti Logarski dolini. Zdravko je bil priden in je začel zelo lepo ter zadržano. Sam je vedel, da čas ni pomemben. Za Zdravkota je bilo pomembno le druženje z njegovo sanirano nogo in poslušanje telesa ter večurno funkcioniranje. Kot se je izkazalo, je noga zdržala in Zdravko se je v cilju počutil odlično. Tudi sam sem videl, da je Zdravko spet na starih tirnicah in pripravljen na Spartathlon. V ciljnem prostoru sem od maserjev dobil še hitri tečaj masaže pete, ki mi bo prav prišla v Grčiji, če bo treba Zdravkotu priskočiti na pomoč.
Še zadnjič bomo večji del ekipe Spartathlon Teama tekli na 21km v Mariboru na 1. Eko teku 19.9.2010 preden v torek 21.9.2010 odrinemo proti Atenam in dogodivščini leta in verjamem, da Zdravkotu avanturi življenja.

3. TF10ka, 29. avgust 2010

2010-09-03T10:41:00.001+02:00

Zdravko o psihično težkim tednom pred TF 10ko

Teden pred TF 10ko je bil res psihično težek. Mesec in pol pred tem sem se že ukvarjal z bolečinami v stopalnem loku, vmes pa sem prebolel tudi vnetje pokostnice. Na dveh treningih sem ta teden prepolovil intenzivnost zaradi bolečin v stopalu, dva pa sem skrajšal na zgolj 5 km. Za glavo ni dobro že to, da ves dan šepaš. To je bil res težak teden. Pri fizioterapevtu Robertu Stebletu sem bil v tem tednu na treh terapijah. Poleg manualne terapije tudi RF (radio frekvenčna). Stanje se je počasi izboljševalo.

TF 10ka ob koncu tedna mi je bila preizkus ali še sploh zmorem v enem kosu preteči 10 km, brez da udari silna bolečina in spustim tempo na joging. Po drugi strani pa sem si želel videti drese Tekaškega foruma, ki bodo opremljeni s sloganom, ki je plod moje domišljije:
»ni bolšga zadetka
kot TF 10ka«

Odhod od doma je bil poln pričakovanja. Zadnji trenutek sva z Anko prispel na Domžalski stadion. Po prevzemu štartne številke sem uspel narediti par počepov in nekaj minut teka na mestu, da ogrejem gležnje. Imel sem dva cilja, in sicer, da mi uspe preteči 10 km brez da odstopim zaradi bolečine in drugi, da ne spustim tempa pod 5:00/km. Oba cilja sta sicer le majhen podcilj v pripravah in sanaciji poškodbe.

Sam tek je itak rutina. Glede na zastavljen tempo nisem čutil nekega naboja pred startom. Postavil sem se na zadnje mesto in dal priložnost vsem, da me prehitijo šele, ko povedejo za en krog. Brez udara posebne bolečine sem opravil z vsemi 25 krogi na stadionu, medtem ko je Anka pridno fotkala.

In preizkus sem prestal dokaj uspešno. To je dobro in daje upanje, da se v naslednjem mesecu in pol zadeva uspešno sanira. Po teku izvem, da se je opazilo, da šepam. To mi ni všeč, saj vem, da šepanje podira geometrijo telesa in lahko pripelje do novih težav. V prihodnje je treba to popravit.

Po teku mi je stopalo potejpala Pia Golob, in sicer v tehniki kineziotejpinga, sicer pa redno uporabljam meditejping Rada Ribiča. Moram priznat, da mi tejpanje veliko pomeni in daje neko upanje, da bo že jutri bolje :-)

Srečanje Špartatloncev pred odhodom

2010-09-02T23:20:00.009+02:00

Manekeni:

Odhod v Grčijo se približuje. Špartatlonci in člani spremljevalnih ekip smo se srečali na Trojanah. Preverili smo velikost naročenih majic in izmenjali informacije o nekaterih detajlih, ki bodo na tekmi pomembni. Priprave se nadaljujejo. Nekateri bodo sobotno tekmo Celje-Logarska izkoristili kot dolgi trening, ostali bodo nadaljevali s treningi po svojih programih.

Zdravko Barič (ZDRAVKO)

Zdravko Čufar (ZdravkoC) in Bogdan Robnik (ROBOCOP)

Toni Perušič

Lojze Primožič (GTA)

Miro Režonja (MiroR)

Spremljevalci

Neža in Matej

Alja

Trans Slovenija Mountain

2010-08-07T18:10:00.002+02:00

2. del 2. etape: Vršič - Bovec

FOTKE

Nočna 10ka!

2010-07-10T22:00:00.066+02:00

3,2,1 Štart!
In več kot 2.000 tekačev se nas je pognalo okoli Blejskega jezera.
Nočna 10ka je tudi letos blestela ob odlični organizaciji Vitezov dobrega teka.
Seveda tudi Zdravko ni manjkal; jaz pa sem se kar malo "prištulil" zraven ;-).

Hitre punce TAO (Tekaške akademije za odrasle)

Po kakšni minuti stopicanja le uspeva skozi štartna vrata in zaslišiva Markota "Dajmo Zdravko!" in kilometri so začeli leteti, mi pa tudi.

Plan je bil "brez pretiravanja, vendar korektno". Nekje na 7 km sem razmišljal o pogovoru, ki sva ga imela z Zdravkotom, da lahko 10ka včasih traja dalj kot maraton. Hecno, spet ima prav. Kar malo se vleče in ni in ni tiste 9ke ;-)

Skozi ob progi je bilo veselo vzdušje - da seveda tudi "pleh banda" nas je vzpodbujala. Potem pa cilj.

Kje je moja kremšnita?!

Divja fešta, ki je sledila finiširanju je bila pisana na kožo ultra treninga.

Samo, glej tak se ujame ritem!

Šparta prihajamo!

2010-07-09T14:11:00.003+02:00

In plesal se bo Sirtaki!!!

PS: Kdor prvi ugane katero štartno številko bo nosil Zdravko na Spartathlonu dobi stekleničko PERSKINDOL Active Fluid! :-)

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 6., zadnji del

2010-06-30T01:02:00.002+02:00

PRED CILJEM

Kake 4 km pred ciljem se je Zdravku in Fiftyju pridružil pri teku še Samo. Tako je Alek odpeljal proti cilju, da najde parkirni prostor in poišče zastavo, da pridemo v cilj kot slovenska ekipa. Tudi mene so fantje odslovili in mi naročili…

Zdaj se ne spomnim kaj, ampak kar naenkrat sem imela občutek, da grem po isti poti kot ko sem se vračala po Vremenkov mobitel. Ja, res je bil en delček isti, torej gor, le da se potem ni zavilo desno navzdol, ampak še en manjši krog po ulicah Tihanyja. Predno mi uspe prikolesariti med hiše, se ulije, da sem bila v trenutku popolnoma premočena. Še dobro, da je zdržalo tako dolgo!
Premočena poiščem Aleka, da mu razložim kako in kaj s fotoaparatom. Potem nastane dilema kaj storiti s kolesom. Ker je kapljalo in curljalo z njega, mi kar ni bilo, da bi ga tlačila v kombi na prtljago. Sem se odločila, da grem poiskat po možnosti kako streho kamor ga bom postavila. Ključavnice zanj nisem imela in če bi bil moj, bi ga verjetno peljala v prireditveni šotor, tako pa sem ga kljub vsemu želela imeti »na očeh«. Prislonim ga ob neko hišico in možaka v njej povprašam, če mi ga popazi. Izredno prijazno mi pokima in reče, da ni problema.
Potem pa kam? V cilj k Aleku pod streho, ki so si jo naredili organizatorji ali nasproti fantom? Odločim se, da vzamem pri Aleku zastavo in se prestavim pod obok malo pred ciljem. Nisem dolgo stala tam, ko so pritekli.
Ogrnili smo si zastavo in skupaj zadovoljni odtekli v cilj.
YEEEEEESSSSSSS!!!!!!

Alek nas pofotka, nato dobimo brezalkoholno pivo. Začne me zebsti. Organizator je rezal nek polivinil v katerega smo se ovili, nato pa po hitrem postopku v naše domovanje. Z Zdravkom pretransportirava kolo na balkon.
Še vedno dežuje. Po tuširanju se odločim, da mi je lažje, da pripravim za jesti takoj in to tudi razložim Fiftyju, ki že skoraj drema. Nisem vedela kako dolgo bom spala, zato se mi je zdelo lažje, da za jesti pripravim takoj, ker če gremo zdaj spat, potem se pa kdo zbudi, bo lačen in posledično tečen… Povem, da lahko tudi takoj zaspijo in jih bo čakalo za jesti. Odločijo se, da bodo toliko še počakali. Pojemo, posoda tokrat ostane nepomita. Se je mudilo v horizontalo. S Fiftyem vseeno še malce obudiva spomine, pa naju kmalu zmanjka. Ko sem se zbudila, je Alek spet pel (tudi če ni, je tole tu za umetniški vtis! ;-)). Tokrat je on pomival posodo.

Baje sta Zdravko in Samo vmes obiskala ciljno prizorišče, nato pa sta Fifty in Samo zamenjala kavcijo od čipa za tekoči vitamin B12. Na obisk sta prišla Tatjana in Dexi, ki sta prinesla sposojeno čelno svetilko. Skupaj smo popili kavo, no tudi B12 in premlevali vtise. Ko sta odšla, smo pojedli kar je ostalo od prejšnjega obroka, še malo posedeli in se odpravili spat.
Noč je bila burna! Je treskalo in bliskalo! Predvsem v najini sobi! A zakaj predvsem tam? Ker ja na balkonu stalo Samotovo kolo, ki ga je veter uspešno tresel in posledično, so bliskali tisti ventilčki TuTu TuTu TuTu! Ko je Fifty to ugotovil, je naredil red in spalo se je dalje.

ODHOD

Dogovorili smo se, da štartamo ob 8h. Za zajtrk Zdravko speče preostala jajca, pojemo in pospravimo.
Fifty in Samo vzorno naložita kombi, ter že sedimo v njem. Fifty gazdarici preda naše domovanje in ključ, potem se začne zadnji del naše Balatonske Odisejade.
Tokrat smo na trajektu kar v kombiju, saj še vedno po malem naletavajo dežne kaplje.
"Vide" ne rabimo. Fifty obvlada pot proti domu. Naslednja večja postaja je bila Pesnica in oddaja Aleka, kjer smo spoznali kokoši, ki so nam znesle jajca. In smo se jim priporočili tudi za Šparto.
Nato spet ukulele v Zdravkove in Samotove roke in tri štiri smo bili na Zdravkovem dvorišču. Z Zdravkom pobereva svoj del prtljage, Fifty je kasneje odpeljal Samota in poskrbel za čist kombi. Jah, največ dela je imel z mojimi odtisi nog na armaturi in sem obljubila, da bom naslednjič bolj pazila… ;-) .

ZAKLJUČEK

Zgodbic je še - o roleti, pa gondoli..., a naj bo dovolj. Tako. To je bil moj pogled. In vsake oči imajo svojega malarja...
Uspelo nam je! S skupnimi močmi čez 212 km. Meni se je zdelo bistveno, da je Zdravku uspelo narediti 125,5 km dolg nočni trening. Glede na to, kdaj si je poškodoval gleženj in količino regeneracije, se je meni zdela to znanstvena fantastika. Ampak... Verjela sem, ker je vse v glavi! :-)
Ekipa pa... Končno oceno bo gotovo podal šef. Kar se mene tiče pa karkršnekoli superlative bi zdaj tule pisala, bi bilo čisto preveč kičasto! Saj ne rečem, gotovo imamo še priložnosti za izboljšave, a jaz še vedno verjamem...!!! :-)

Hvala vsem štirim za potrpežljivost. Lepo je biti edina ženska v vaši družbi! ;-) :-)

In ja, Alek, v Grčiji bomo definitivno pogrešali tvoje petje! :-)

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 5. del

2010-06-30T01:00:00.001+02:00

111,7. - 204. KM

Navijamo za Uroša, ki tu zaključuje, nato pride še Dexi, pa Zdravko. Alek je imel ravno prav uglašeno grlo in Zdravko je bil navdušen nad glasbenim repertoarjem. Ni in ni mogel nehati s komentarjem: »Pa kolko znaš ti to pesmi? Ma mi poje take, ko so jih peli še preden se je rodil!« In najbolj je bila opevana »Seasons in the sun«, ki je postala kar nekaka himna našega Balatona. Skratka, vzdušje na višku! Če so ju na okrepčevalnici pozdravljali z »O sole mio!«, pa sredi noči je bilo, potem si lahko predstavljate!

Alek si natakne nočno opravo in odrinemo naprej. Vmes Samo poskuša odspati kako kitico. Postaja temno. Samo in Alek se ponovno zamenjata. Fifty poskuša zadremati.

Zdravko je lačen. In jedel bi kaj trdega. Naredili smo nekaj, kar bi bilo lahko usodno, a se je tokrat v redu izteklo. Zavili smo v McDonaldsov Drive-in ter naročili hamburgerje. Ko smo dohiteli Zdravka in Samota je bilo že ravno toliko temno, da smo na kolo pritrdili luč, ter dali obema čelni svetilki.

Odločimo se, da se prestavimo na 131. km, da skuham kavo. Tam mimo nas pritečeta Lojze in Boštjan. »Dajmo naši!« Tatjana tudi tu čaka na Dexija in potarna, da nima svetilke. Posodim ji svojo rezervno. Kava je ravno skuhana, ko prideta Zdravko in Samo. Občutek imamo, da tempo malce pada.
Dogovorimo se, da Zdravku zmasiram podplate, medtem, ko se bo javil domačim. Pravi, da mu prija. Malo čudno ga gledam le, ko vstane iz stola. Kot da bi imel »šlauf« okoli pasu se giblje. No, pravi, da gre naprej. BoF sporoči, da je Dušan odstopil. Oh... Fifty oceni, da Zdravko rabi dodatno spodbudo, tako delegira Aleka na kolo in nato se kaj kmalu ustavimo nekje za enim ovinkom in naredimo zasedo. Ko se približata, naredimo rabuko.

In Zdravko si mora popraviti nogavico, saj je imel občutek, da nekaj ni v redu. Res se je kar prilepila na copat.
Alek in Zdravko nato po zakotnih ulicah naprej, Samo zadaj v horizontali, mene zmanjkuje v sede na sovoznikovem sedežu. Novo BoFovo sporočilo: Lojze GTA je tretji! Jupi!!!

Na okoli 159. km sledi menjava ekipe. Samo se prestavi na kolo, Alek za volan, Fifty začne teči z Zdravkom. To pomeni, da je moja naloga pogovor z »Vido«. Imam malo težav, ker na karti ne morem prebrati tako malih črk ali pa je tudi »Vida« pogrešala Fiftyja. ;-) Mi je, ko je bilo treba, Alek pomagal in sva »Vido« poskusila prepričati s skupnimi močmi. Samo kaj, ko je navajena le na črke brez apostrofov, tu pa je že takoj v prvem imenu kraja apostrof. Ja nič, greva po puščicah, pa bo kar bo. Malo morgen! Puščice gredo v neko ozko gaz, kaj pa midva s kombijem? Tja definitivno ne moreva. Sva šla po občutku in uspelo nama je najti okrepčevalnico na 163. km. Dogovor je bil, da na 163. km postaviva postojanko, kjer bom spekla jajca.
Pravzaprav neko »Knapovsko jed« za katero naj bi krožil recept po Facebooku. A kaj ko Facebook ni ravno moja omiljena veja komunikacije in sem tako naredila nekaj »na pamet«, po pripovedih Zdravka. Jajca zmešana z moko. No, naslednjič bo gotovo bolje. Mi je bilo pa zanimivo, da je imel Zdravko kljub pretečenim cca 80 km še vedno izostren okus! Je ugotovil, da ni delano na olivnem pač pa navadnem olju. Jah, to je pa tisto, ko je vrhovni šef imel komando nad tem kaj s sabo in da bo čim manj… ;-) Teknilo pa je tako Zdravku kot Samotu ali Aleku. Hmmm, vidim, da sem pa tule res že skoraj stoje spala.

Zelo malo smo uporabljali telefon. A tu ga je bilo treba. Je namreč Fifty dal komando, da ko bosta z Zdravkom kak km pred okrepčevalnico, da bo poslal Samota naprej, da me opozori, da segrejem ponev.

Le slučajno sem gledala v smer od koder naj bi prišel Samo, ko sem videla neko vesoljsko plovilo, ki je švignilo mimo, namesto levo v ulico. No, prividov še nisem imela, ampak Samotovo kolo ima ene posebne ventilčke! Take, ki svetijo sami od sebe. In to na prvem kolesu ene in na zadnjem kolesu druge barve. Na fotki se žal ne vidi...vTuTu TuTu TuTu… Tole je težko napisat, da bi si človek lahko predstavljal, kako je Alek tole uglasbil! Vesoljsko pač. Skratka »zakurblam šporget« in upam, da bosta Zdravko in Fifty prišla preden se olje segreje do mere, ko bo ponev zajel ogenj. Alek medtem v kombiju tišči oči skupaj.

Potem pa spet naprej. Kar nekaj težav sem imela s komunikacijo z »Vido«. Tako sva z Alekom prevozila kar nekaj ulic in uličic, da sva spet našla traso. In parkirala tako, da ko bi šli ostali trije mimo, da jih opaziva. Ura je okrog šeste zjutraj in odločim se, da Anki napišem SMS. Mene bi na njenem mestu gotovo skrbelo. Zadnjič smo se ji javili okrog polnoči. V tistem so najini soborci ravno šli mimo. Kombinirajo hojo in tek.
Prestaviva se naprej in narediva en prekršek. Čez polno črto v enosmerno ulico v nasprotno smer. Še dobro, da je policijska patrulja prišla za nama kasneje. Baje do nekaterih drugih spremljevalcev niso bili usmiljeni in so pisali listke s kaznimi. Tu mi uspe dejansko toliko zapreti oči, da bi lahko govorila o power sleepu. A že spet so tu ostali trije. Ki dobijo celo kruh s sirom na okrepčevalnici. So se jim kar oči zasvetile po vseh jabolkih, rozinah, piškotih.

Midva premišljujeva ali bi šla nazaj od koder sva prišla, a vidiva tisto policijsko patruljo… Pa tudi prijazni možak na okrepčevalnici nama želi nekaj dopovedati in na koncu smo se uspeli sporazumeti, da naj greva kar za tekači. Aleka milo poprosim, da mi ustavi nekje, kjer bom lahko odložila odvečno težo. Uspe nama najti primeren prostor. Še nekaj fotk tekačev, nato naju Fifty usmeri kje naprej. Občutek imam, da je Samo podobno bled, kot sem ga videla po Formaratonu in da bi bilo dobro, da dobi menjavo. Ker sem kljub vsemu bolj spretna na kolesu (čeprav Fiftyju delam sive lase ;-) ) kot za volanom, Aleka postavim pred dejstvo, da se bom ponovno preoblekla v kolesarske hlačke in zamenjala Samota. Kalkulirala sem samo, koliko je še do konca in če bom zmogla, da ne bom tik pred koncem, ko bomo morda še kako rabili energijo, jaz cegla. Gledam knjižico, kjer so bile narisane okrepčevalnice in računam. Najbolje bi mi bilo zamenjati na 185 km, a tam avto ne more zraven. Torej je varianta 183. km ali 189. km. Mislim, da sem Samota dejansko zamenjala tam nekje med 185. in 189. km. Torej še dobrih 20 km do cilja je ostalo. Fifty in Zdravko enakomerno nadaljujeta. Na eni od okrepčevalnic Zdravka namažemo s kremo proti soncu. Dobi se celo ananasov kompot, a kaj, ko gospa nima žlice ali zajemalke s katero bi delila. Se je brodilo po tisti konzervi, da je bolje, da tekači za nami tega niso videli.

Na 193,2 km so imeli pa na okrepčevalnici toliko paradižnika, da nisem bila prepričana, če nismo zašli na »angro tržnico« na Rudniku. Sem si želela, da jo hitro ucvremo naprej, da jih slučajno ne bodo začeli metati za nami.

Spalo se mi je. Sledila sem pogovoru Zdravka in Fiftyja a prav zgovorna nisem bila. Fifty mi zastavi vprašanje, za katerega bi za odgovor že ob »normalnih« razmerah rabila kak trenutek za odgovor. Me prijazno sune s komolcem, kot »No, kaj misliš?« in me pogleda s tistim svojim navihanim pogledom, ki me vedno razoroži. Spet sem zbujena. In celo uspe mi nekaj odgovoriti. Kako bo z realizacijo odgovora bomo pa videli v kratkem. ;-)
Za v nasprotno smer se na nekem koščku zbirajo motoristi. Nato ugotovimo, da so imeli festival. Pot je vodila tudi mimo »Grey Cattle«. Celo na tabli je bilo označeno. Fascinirali so me rogovi in morala sem postat in pofotkat.
Ko smo se naslednjič srečali z Alekom in Samotom, je Fifty takoj opazil, da manjka plapojoča zastava, ki smo jo imeli na avtu. Ne vem ali sta se kaj vračala in iskala ali ne, mi smo jo mahnili naprej.
Tam na 203. km je bila okrepčevalnica na »rivi«, po tem, ko se je šlo čez en zanimiv park. Se je že malo čudno vreme napravljalo, drugače bi bile lahko tu fenomenalne fotke. Kar malo žal mi je bilo, da sem se tu odločila le za malega CanONa. Na 204. km sta se nam spet lahko pridružila Samo in Alek, ki sta fantoma prinesla tekoči vitamin B12.
Ko jima je stekel po grlih, je prišel mimo možak, ki je pospravljal tamkajšnje ulice. Mu nisem pustila, da bi tale naša dva tekača naložil v svojo gajbico! ;-)

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 4. del

2010-06-29T21:00:00.001+02:00

FIFTY
Odločili smo se, da gre kombi direktno na 86,5 km, da se Zdravko v miru pripravi. Fifty na začetku ni bil tako zabaven kot Alek. Ampak glede na količino skupaj preživetih km in izkušnje tega niti nisem pričakovala. Zna v trenutku tako pozitivno presenetit, da me ni skrbelo, kako bo. In tudi tokrat me ni razočaral.

Bistveno mi je bilo, da mu izraz na obrazu ne postane kot na lanskem maratonu v Radencih. Pa to sploh ni bilo vprašanje! Tako je šibal, da sem ga s kolesom komaj dohajala. »Kakšen tempo bi pa ti rad imel?« »Tak, po občutku.« No, glede na to v kateri prestavi sem gonila in glede na frekvenco obratov sem vedela, da je hitrejši od Aleka. Zdaj me kako Fiftyjevo navodilo ne preseneti več, on pa se je tudi upam navadil, kaj pomeni, da grem malo naprej. Pa tu ni bilo krize, ker bi razdaljo brez težav zmogel tudi brez mojega spremstva. A se ne bi pustila vreči s kolesa. Bi bila fotozgodba čisto preveč okrnjena.
Tudi midva vidiva morje! Pa skozi neko goščavo, kjer sva nato srečala Inota. Me je Fifty od daleč opozoril nanj. Grem naprej preverit, kako mu gre, in mu podam vodo. Nič preveč navdušen ni bil nad počutjem, a vanj tako ali tako ne dvomim. Tudi s Fiftyjem izmenjata nekaj besed, pa Fifty potegne naprej.

Pred sabo sva pred enim od ovinkom videla Dušana Mravljeta, ko se je ravno posvetoval z Nežo. S Frenkom z Dušanovega spremstva si pomahava in se spodbudiva. Prehitim Dušana in Nežo. Dušan se prav hvaležno zahvali za spodbudne besede. Možak je res od sile. Prestavim se tako, da lahko pofotkam Fiftyja in Dušana skupaj. Tako z ramo ob rami.

Fifty je bil tokrat hitrejši. Sestavim se na kolo in ponovno prehitim Dušana, ki prijazno odzdravi z roko. Dohitim Fiftyja, ki mi kar malce zaskrbljen pove, da ima Dušan bolečine na notranjem delu noge. Glede na tempo sva tako že prej ugotavljala, kaj je narobe. Oba si zaželiva, da bi Dušanu uspelo do cilja. Pa naprej.

Srečava BoFa, ki navija, pa Sebi, ki z Žižo čaka Inota. Fiftyja poskušam pregovoriti, da bi tudi on poziral z makom. A ne enako kot Alek, pa nekako ni bil navdušen. Mislim, da je rekel, »Sem neopredeljen!«, meni pa je padla morala za nadaljnje prosjačenje. Tako sem mojo željo po zgodbi o maku in Spartathlon teamu morala pozabit. Ker ga je bilo naokrog res veliko, bi z veseljem eksperimentirala. A kot sem že napisala, za dobro fotko je dobro, da tudi model sodeluje… No, vsaj za vtikanje čipa sem ga prepričala, da je poziral, in je tako serija »Čipiranje« popolna.

Ko sem tam na okoli 85. km začela s stavkom o riti, me je Fifty raje poslal na menjalno točko, da sem Aleka in Zdravka pripravila, da morata na štart. Našla sem jih v okrepčevalnici, kjer jim je uspelo organizatorje pregovoriti, da so dobili manjšo porcijo makaronov.

ZDRAVKOC
Ko so me pubeci zagledali, je nastala manjša nervoza, ki pa se je ob prihodu Fiftyja porazgubila. Prav užitek je videti toliko ene pozitivne energije na kupu. Tri, štiri, zdaj in že je Zdravko začel svoj del poti.

Ste opazili? Glavni akter pa ga do sedaj skoraj nisem omenila? Se je držal zadaj, fotkal in tako potihem širil pozitivno energijo! Zdravko je Samotu razložil, kako naj mu pripravi napitek, tako sem imela dovolj časa, da pozdravim Sebi, Tatjano, Dexija in Inota, ki so prav tako na tej razdalji prvič izvedli menjavo.
Dovolj časa sem imela tudi, da sem se preoblekla. S Fiftijem sva šla preverit, če tudi midva lahko dobiva kaj za pojest in res so se naju usmilili. Sicer pa sva tako grdo gledala, ko so začele dekline nekaj jamrat, da si niti niso upale izvesti kaj drugega kot nama naložiti v plastične skledice. Nato naprej. Samo še nama ponovno razloži, kdaj in kaj naj pripraviva Zdravku, če bo on slučajno takrat na kolesu. Če sem odkrita, mi potem malo zmanjka filma, na katerem km sta se Alek in Samo zamenjala.
Na 102 km je bil z Zdravkom Samo. Z Alekom sva čakala nanju ob okrepčevalnici, Fifty pa je poskušal, kako bi v vesoljni svet sporočili kako nam gre. Ta okrepčevalnica bo še najbolj ostala v spominu Aleku, saj mu niso privoščili koščka kruha z margarino. Smo se na to temo še nasmejali, da so bolele trebušne mišice. Ker so bile tu zapornice ob prehodu čez železniško progo spuščene, sta tudi Samo in Zdravko morala počakati. In ravno prav, ker je Samo priskočil na pomoč Fiftyju pri tehniki, Alek pa ga je zamenjal na kolesu.
Fifty mi je razložil, kako se gospo »Vido« pripravi do tega, da te vodi po ulicah v okolici. Njegova odločitev, da z Zdravkom odteče zadnjih 50 km, je bila zdaj trdna. Prestavili smo se na 111,7. km. Tik preden smo prispeli smo srečali Uroša, ki ga je čakal zadnji km do predaje zajcu. Parkiramo in se podamo peš na točko.

Že tam od 86,5. km pa nam ne gre iz glave misel, da je MiroR brez majice. Pubeci so jo sicer prijazno vzeli v varstvo, a še ena šola je za nami. Kako naj Miru dostavimo brezrokavnik? Pojma nimamo kako daleč nazaj je. Nismo še vedeli, da je sploh odstopil. Ko smo to zvedeli, smo bili še bolj slabe volje, da so pubeci privolili, da pospravijo njegovo vetrovko. Brez majice in brez spremstva. Tole ni dobro. Skrbelo nas je. Kar oddahnili smo se, ko sta Vreme in Marjetka povedala, da onadva ostaneta tam na 111,7. km in bosta lahko predala majico. Za naslednjič sem prepričana, da bomo močno premislili, kakšne usluge bomo delali. Zavedali smo se, da se tudi nam lahko zgodi marsikaj in bi rabili pomoč, a kje so meje solidarnosti?

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 3. del

2010-06-29T14:00:00.001+02:00

SAMO
Na približno 13tem km dohitimo Samota. Pofotkamo, nato se preoblečem v kolesarske hlačke. Bila sem na vrsti za suport na kolesu. Če sem na kolesu, tudi najlažje pofotkam kako zanimivo fotko, ki bi mi v kombiju gotovo ušla. In tu od 13. pa tam do 40. km, do kjer naj bi Samo tekel, sem imela občutek, da so non-stop bregi. Malo gor, malo dol. Pa en odsek, ki je spominjal na treking ligo po dežju. Blata do kolen. No saj se je dalo najti za kako stopalo malo bolj zbitega dela, a na zračnice se je blato uspešno prijelo. Sem prišla iz tistega dela kot iz blatne kopeli. Pa saj smo bili ob Blatnem jezeru, kajne?!
Mi je uspelo Samotu podati gel za nadaljnje km. Tudi tak breg je bil navzdol, da mi je kapo odneslo in jo je za mano prinesel prijazni tekač. Samo je bil dobro razpoložen, a kaj ko nič kaj zgovoren. Po bregu navzdol pa je letel kot sneta sekira. Noge in roke so opletale kot stolčki na vrtiljaku v Gardalandu.
Potem sem bila pa jaz dvakratno kregana. Ker ga ne bremzam in ker ne pazim dovolj na mimovozeče avtomobiliste. Baje sem povesila nos. Saj ne rečem, da se nisem počutila kot mala šolarka, ki je bila kregana, ker je uporabila malo namesto velike začetnice :-), pa mi je tudi godilo, da fantom ni vseeno zame. In pred očmi se mi je naslikala tista okrvavljena ženska, ko sem se vračala po mobitel. In verjamem, da nisem ravno lepo gledala. S Samotom srečujeva slovenske tekače, ki so mene dobro pustili za sabo, Samo pa tera kot da bi bil on na tekmi z »mojo« razdaljo. Očitno je nanj večerni trening dobro deloval. ;-)
Letelo je tako, da sem v neki vasi komaj ujela navijanje Ekipe srčnih, Tatjane in Dexija. Me nekje na hmmm, kaj pa vem, okoli 30. km prepričajo,da predam belanco kolesa Aleku in se vmes najem bureka. Pa se nato z Alekom ponovno zamenjava, ker naj bi po planu on na 40. km prevzel štafetno palico. Nastopi manjša kriza in že kak km pred 40. odhitim Aleku razložiti, da je njegov čas nastopil. Samotu moški ego, da bi ga v teku zamenjala jaz, nekako ni pustil s trase. Zamenja ga Alek in za sprostitev nog ga Samo spremlja še kak km. Potem se ponovno zamenjava. On gre v »box« na počitek, jaz pa na kolo. Saj ne vem kdaj, ampak baje sem enkrat izjavila, da si takih menjav na kolesu nisem predstavljala. Ne nisem si predstavljala, da bom naredila čez 100 km. A ko sem uredila glavo in prepričala rit, da bo definitivno zdržala, mi niti na misel ni prišlo, da bi se spravila dol.

ALEK
Alek je izredno dobre volje. Že kmalu po predaji vidim, da bo tole eden bolj zabavnih delov poti. Ni in ni mu šlo v glavo kako se lahko tekmovanje imenuje tek okoli Baltskega jezera. Je vseskozi govoril, da je to le ena od marketinških fint Madžarov, ker morja ;-) ni in ni.
Sva predelala od želodčne kisline do reševanja pred kačami, vzponov na gradove…

In kar naprej nama je zmanjkovalo denarja in je bilo treba na »bankomat«. No, to ni bil tazaresni bankomat, pač pa škatlica za čipiranje. Ja sva bila res potratna. Taka škatlica je bila skoraj na vsaki kontrolni točki.

Sem morala v prid slovenskih navijačic skoraj v borbo z madžarskimi, ki so Aleku v čast organizirale cele Fan club kampanje! Ni čudno, ko pa je "oblajal" vsakega tekača in tekačico, ki jih je prehitel. Se jim je vtisnil v spomin. Njegova največja fana sta bila nato Kata in Piko!
Na ravnem predelu, kjer je sonce neusmiljeno žgalo, sva prehitela MirotaR, ki so se mu začenjale prebavne težave. Tam sem bila navdušena nad ostalo ekipo, ki naju je prehitevala s kombijem po desni in je iz ene moje geste (dvignjene stekleničke za vodo) ugotovila, da rabim vodo. Na naslednji okrepčevalnici je bil tako strogi redar, da mi je Fifty komaj lahko podal stekleničko. To, da bi tam jaz dotakala vodo, kot sem to počela na drugih okrepčevalnicah, ni bilo šans! Je možak piskal s piščalko, kot da je na križišču na Bavarskem Dvoru ob prometni konici. Na eni od okrepčevalnic, kjer je v našem fotoalbumu sicer zapisano, da Alek želi z vodo poplaknit mak, so bile na voljo olive, ki so Aleku še posebno teknile. Precej neobičajna ponudba oz ponudba, ki je na tekih še nisem doživela.
Všeč mi je bilo Alekovo sodelovanje z mojim fotoaparatom. Navdušena sem bila, ko se je sam od sebe ulegel v mak ob poti in je tako nastala verjetno moja najboljša fotka z Ultrabalatona. Lahko je biti fotograf, če model sodeluje! :-) Malo manj je bila nad najinim početjem navdušena tekačica, ki sta jo spremljali hčerkici na kolesih. Je nekaj bentila, ker sem jih stalno dohitevala, prehitevala… Se nisem pustila zmesti. In ko sva začela uglaševati Alekovo grlo sem zvedela marsikatero zanimivo zgodbico. Npr. kako se lahko ob »Od Vardara pa do Triglava« faše knock-out… In celo eno pesmico nama je uspelo odpeti v celoti. Dan ljubezni. Ja res je bil dan, ki ga ne pozabiš nikdar. Ob Alekovi predaji Fiftyju pa je bilo na repertoarju »…al ga bom zataušala, al ga bom prodala…«. In sem ju res. Aleka za Fiftyja.
Predaje nisem uspela pofotkati, ker sem predajala vlažilne robčke Samotu. Tudi te bi lahko imeli v dvojniku. Ene na kolesu in ene v kombiju. Kot opomnik za naslednjič. Tu je bil 69,9 km. Fiftyja je čakalo dobrih 16 km do 86,5km, kjer naj bi bila predaja Zdravku.

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 2. del

2010-06-29T06:00:00.000+02:00

DAN D
Zjutraj je budilka zvonila malo pred osmo. Zbudila sem se že prej, ker mi je bilo vroče, pa trening s prejšnjega dne je vplival predvsem na mehur ;-). Vedela sem, da se bo naenkrat začelo muditi, zato sem že prejšnji večer prerazporedila osebno prtljago tako, da je bilo ločeno, kar je ostalo »doma«. Pa zajtrk je bilo treba pripravit.
Na jedilniku so bila jajca s kmetije Alekove tašče in tasta. Pa margarina, marmelada, med. Alek je v stoje sanjal o vonju kave, čeprav se je voda šele grela. Spakirati je bilo treba »kuhinjo«. Moje posode, ki so se že marsikdaj izkazale za odlične, saj smo jih uporabili za mizo, stol, podlago,… so tudi tokrat dobro odigrale svojo vlogo. Bala sem se, da kaj pozabim. Nismo vedeli, kako lačni bomo na poti. Ali bo hrane z okrepčevalnic dovolj ali bom sestavila kuhalnik in bom kaj kuhala. Ker je kombi čisto dovolj velik, sem kljub Fiftyjevemu strogemu nadzoru vzela kako stvar, ki je tokrat nismo rabili, a nikoli ne veš. Še brisače sem si sposodila z našega domovanja. Glede na vremensko napoved nam ni bilo jasno, ali bo tudi nebo tako – jasno – ali bomo mokri kot miši. Manjkal je kak kos časopisa, da bi ga zatlačili v premočene teniske.

Moja glavna naloga, no ali pa tista, ki jo imam poleg masaže najraje, je fotografiranje. Za vsak slučaj sem tudi tokrat vzela s seboj oba moja pomočnika. Velikega NikONa in malega CanONa. Kar nekaj spominskih kartic je šlo v mojo škatlico. In za Grčijo bo treba verjetno dodati še kako. Tam bo zaradi kasnejših mojih ciljev treba verjetno delati v RAW formatu, kjer fotka porabi še več prostora. Pa še kak objektiv bom preverila, preden bomo šli. Za vsak slučaj sem prejšnji večer dofilala baterije. In skrbno pazila, da ne pozabim fototorbe.

Fifty je delegiral naloge ostalim članom ekipe. S Samotom sta preverila kolo in pripravila kombi za pot. Znosili so v kombi vso pripravljeno prtljago in že je bilo treba na štart. Srečali smo Natalijo in Roberta, ki sta tekmovala v dvojici, in njuno spremstvo. Pa Lojzeta – GTA z ekipo, Dušana Mravljeta, Nežo, Frenka in BoFa, Vremenkota in Marjetko, Sebi in Inota, no in končno tudi Uroša, da smo mu predali številke. Želeli smo narediti skupinsko sliko slovenskih udeležencev. Vseh ni bilo na štartu, a večino nam je uspelo spraviti s slovensko zastavo pred objektiv.

Prav veliko časa tam na štartnem prostoru ni bilo. Mi smo se dogovorili, da se Alek na štartu in cilju žrtvuje in nas pofotka. Že prej mu je Fifty pokazal in razložil, na kateri »kandelaber« naj se nasloni, da ga množica ne povozi in da nas bo ujel v objektiv. Nato smo morali mi po pravi liniji mimo, da je lahko uspešno opravil svojo nalogo.

ALJA

Dogovor je bil, da najprej odtečem jaz tistih mojih »ubogih« 5 km. In nekateri naj kar mislijo, da me je lahko sram za tako malo enomestno številko. Moj cilj na tem teku ni bil tek, ampak uspešno opravljene naloge v spremljevalni ekipi. Vesela sem bila dejstva, da sva se z Vremenom zmenila, da skupaj odtečeva teh nekaj km. Na začetku je kar breg in zdelo se mi je, da Vreme tako pospešuje, da mu sploh ne bom uspela slediti. A sem imela v glavi le to, da sem kdaj pretekla tudi že kaj več in da bom teh 5 km pa že »oddelala«.

Na vrhu brega si oddahnem, ker se mi zdi, da zdaj bom pa lažje sledila. A kaj, ko ni trajalo dolgo. Je nek domačin Vreme potrepljal po rami in začel nekaj kazati na torbico za pasom in edino, kar sem ga razumela, je telefon. In sem bila prepričana, da si ga je želel sposoditi. Pa se je izkazalo, da ga je Vreme zgubil. Tako sem ostala sama. Glava je bila takrat zmedena. Mi je Vreme predstavljal kar nekako berglo in sem se morala prepričat, da bom tudi sama zmogla. Takrat se je pot prevesila navzdol in na svoji desni sem opazila tudi Samota, ki je imel nalogo, da me spremlja na kolesu in na kontrolni točki zamenjava vlogi. Potem pa neka gužva pred mano. Saj mi ni bilo jasno, ali čakamo, da bo šel vlak mimo, ali kaj. Kar neka zmeda je nastala. In ta je bila, ker so vsi moleli prste s čipi v neko žensko, ki ji vloge na tistem mestu čisto nič ne zavidam. Ko tudi meni uspe prst vtakniti v tisto napravico, sem že mislila naprej. Saj še ni bilo okrepčevalnice. Pogledam zmedeno okrog in zagledam Samota, ki čaka na predajo.

Samo odhiti naprej in še preden sem uspela zajahati kolo, se ob meni pojavi Vreme, ki pravi, da se je s Samotom dogovoril, da se jaz s kolesom vrnem proti štartu in preverim, če je kje mobitel. Šlo mi je po glavi le to, da smo rekli, da smo ekipa in da delamo za ekipo. Kaj zdaj? Poskušam od Vremena dobiti Marjetkino številko, pa pravi, da je nima. Ja nič. Grem nazaj. So mi fantje kasneje rekli, da sem šibala kot na Tour de France. Vmes sem nekje v koloni, ki je čakala, da jo redarji spustijo mimo, slišala klice BoFa z vprašanjem »Kam?«. Nato vidim naš kombi in odleže mi, da bom razložila situacijo. Saj ali se strinjajo ali ne nisem spraševala, le seznanila z dejstvom. In nato je šlo navzgor….In v moji glavi nešteto vprašanj: »Do kje naj grem? Kako daleč je že Samo, ga bom uspela uloviti? Ali naj grem čisto na štart? Koliko energije mi bodo pobrali tile intervali? Kako besni bodo ostali člani ekipe? Ali sem naredila prav?« Uf. Sem bila že na štartu.

Iz mene je lilo, kot da bi pravkar stopila iz jezera. Žejna pa, da ne pomnim…Uspem najti predstavnika organizatorjev in mu razložiti, da če kdo najde mobitel, pripada članu slovenske ekipe. In nato spet v tisti the klanec. Na sredini ceste ob kolesu stoji ženska in ob pogledu nanjo se zgrozim. Popolnoma krvav obraz. Z robcem poskuša otreti kri. Vidim, da je drugače čisto ok, tako nadaljujem z gonjenjem v breg. Glava pa mi spet odtava. Kje je pa moja čelada? Kaj pa če bi bila jaz na njenem mestu? Bi imeli člani ekipe z mano čisto preveč dela… In ko mi uspe priti do mesta, kjer sva se z Vremenom razšla, mi trobijo člani ekipe, ki so se odločili, da me čisto predolgo ni nazaj in so me prišli iskat. Jih je skrbelo zame. No, ekipa je bila spet popolna. Složni smo, da je bilo tole odveč.

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 1. del

2010-06-28T22:09:00.000+02:00

Ko šef ekipe reče: "Vsak bo napisal svoje poročilo!", mi ne preostane drugega, kot da se usedem in pišem. In potem ne znam nehat. Zato bo tole v nekaj nadaljevanjih in bolj kot dnevnik z mnogo, za koga nepotrebnih, podrobnosti, iz katerega bom kdaj pred kako spremljevalno vlogo preverila kako in kaj...

UVOD
Že lani sem se tega teka želela udeležiti v štafeti in vabila Vremenkota v ekipo ter iskanje ekipe. Pa se nekako ni odločil, jaz pa sem tudi opustila misel na štart. Sploh ker so se datumi skoraj pokrivali s sanjami…To bi bila štafeta, kjer bi pretekla v dveh dneh dva polmaratona.
Potem me je lani jeseni Fifty povabil v ekipo, ki bi spremljala ZdravkaC na Spartathlonu 2010. Seveda sem bila takoj za. Malo zato, ker me je povabil ravno Fifty, malo pa zato, ker sem prepričana v uspeh. Zdravkov rek: »Čuj, vse je v glavi!« me že od začetka spominja na komentar, ki ga pogosto slišim: »Ja, ti imaš »pošlihtano« glavo za ekstreme!«.
Za sabo imam ravno toliko spremljevalnih vlog, da sem se zavedala, da privolitev za člana Spartathlon teama pomeni tudi predhodno spoznavanje tekmovalca in »uigravanje« ekipe ter tako tudi udeležba na Ultrabalatonu in še kakšni tekaški prireditvi, ki bi jo drugače »prešpricala«. Za Ultrabalaton sem bila tokrat prepričana, da bom imela vlogo v spremljevalni ekipi, ne pa, da bom tudi tekla. Zamišljeno je bilo, da teče Fifty 80 km in nadaljuje Zdravko do cilja, da opravi dolgi nočni trening. Sta bila že prijavljena kot dvojica. V spremljevalni ekipi pa poleg mene še Samo:-) in Alek. Pa me Fifty pokliče, da bi se raje prijavili kot ekipa in bi vsak nekaj odtekel. Najprej mi je zakuhalo, ker je moj tempo bolj sprehajalne in ne tekaške narave. A ko sem zvedela, da je možno odteči tudi le od ene do druge okrepčevalnice, ki so oddaljene kakih 5 km, sem bila tudi za ta predlog. Potem se je šlo, koliko bodo pretekli fantje, da si razporedijo ostalih Fiftyjevih 75 km. Fifty se je v prid ekipe odpovedal svoji 80-tki. Torej zmenjeno. Sledila je prijava 5-članske ekipe.

PREDPRIPRAVE

Večkrat smo se dobili pri Zdravku, mleli strategijo, pisali spiske, kaj je treba vzeti s sabo in delili naloge. Treba je bilo preveriti, čigavo kolo gre z nami, česa kdo ne mara za jesti (grrrr… vsi kao vse jedo, potem, ko je pa na mizi, pa zvem, kdo česa ne mara, ampak se bo potrudil pojesti… Ja, tudi to je trening!), kdo je zadolžen za kateri kos opreme, kdo ima najmanj posluha, kdo rabi največ hidracije in podobni detajli, ki so pomembni v kriznih trenutkih.

DAN ODHODA

Prejšnji dan sem na kup znosila vso opremo, za katero sem bila zadolžena, in osebni del prtljage. Slišim se s Fiftyjem, da se dogovoriva za naslednji dan. Ponovno slišim: »Glej, da boš zreducirala prtljago!« Malo mi vre, ker…mah, brez veze. Odločim se, da bom spokala vse, kar je bilo na kupu, in kolikor bo bo. Pazila sem le na to, da mi ne bi bilo treba prevečkrat do avta in nazaj. Grem do Fiftyja in skupaj se odpraviva še po hrano. Nato odhitim do Samota, Fifty še po burek ter se dobimo pri Zdravku, ki je tudi že pripravljen na odhod. Fiftyja v naprej opozorim, da naj prosim zadrži komentar, ko bom odprla prtljažnik, a je izredno prizanesljiv z mano. Ampak dejstvo je, da je bila večina stvari za skupno uporabo in svojih stvari nisem imela nič več kot kateri od pubecev.

Fifty in Samo vzorno spravita stvari v prtljažnik in upoštevata, da pride še Alek in 30 kurjih jajc. Ko se usedemo v kombi, že imata Samo in Zdravko v rokah ukulele. Najprej je bilo na repertoarju nekaj »domačih« ala »Oj Fani, Fani, Fani, zakaj jo imaš postrani? Zakaj pa ne posredi, tako kot naša Bredi? Oj Bredi, Bredi, Bredi, zakaj jo imaš posredi? Zakaj pa ne postrani tako kot naša Fani?« nato pa zvoki Sirtakija, da ne pozabimo kaj je naš cilj!

V Pesnici poberemo še Aleka, ki sinku naroči, da naj ga obvešča o rezultatih nogometne tekme Slovenija : ZDA. In tako se dejansko začne popotovanje na Balaton. Na bencinski črpalki na avtocesti se oborožimo še z nekaj tekočimi vitamini B12. Sem imela trening konzumiranja tekočega vitamina B12 že na predpripravah, a tudi tu moj tempo še ni primerljiv s pubeci.

Fifty je gospo »Vido« poprosil, da nas popelje proti Tihanyju. Ji je nastavil nasmeh na usta, da ni znorela ob vseh preračunavanjih poti. Pa nismo bili mi nič krivi, če je pozabila na novo modo, ki se jih v današnjih časih reče avtocesta. Največje bogastvo ta hip, poleg tega, da smo bili skupaj, je bilo, da je radio ulovil vsako tretjo besedo z Vala 202, da smo bili obveščeni o poteku nogometne tekme.

Po prečkanju meje je bilo treba po matrico, torej vinjeto, za avtocesto. In tam je bilo že 1:0 za Slovenijo! Zato je bilo nujno na kombi pritrditi slovensko zastavo, da je plapolala v vetru. Potem nas je gospa »Vida« vodila po puščicah proti Siofoku. In bližje smo bili, bolj redke so bile besede z Vala 202. Smo bili pa mi toliko bolj glasni in preslišali prošnje gospe Vide, te je bilo treba pa na en krajši obrat…

Ni bilo panike, ker je bilo še čisto dovolj časa do naslednje vožnje trajekta. Fifty je imel v nulo naštudiran vozni red. Na nekem križišču Fifty pokaže Zdravku kje ga je lansko leto čakal in nam razloži kako in kaj. In že smo bili v vrsti za trajekt. Fantje so poiskali kje je najboljši odtok, da jezero ne naraste, sama pa sem iskala kak motiv za v fotografski objektiv.

Na trajektu smo se prestavili v višje nadstropje in modrovali o širinah, globinah, dolžinah, višinah, ki so nas obkrožale. Celo Boč in Donačko goro smo videli. No, mi smo ju tako imenovali, ker sta vzpetini neverjetno podobnih oblik. Ob ponovnem prihodu na kopno je Fifty suvereno pripeljal do hiške, kjer se je predhodno dogovoril za spanje. Gospa mu je razložila kam in že smo hiteli naprej. No, tu je bilo pa že precej napeto glede rezultata tekme. Signal pa…, da bog pomagaj in posledično nervoza med člani posadke v kombiju. Ob »pristanku« kombija smo »pristali« na tleh tudi glede rezultata. Kljub temu, da sem navijala za Slovenijo, pa bi mi bilo kar čudno, ko bi Alek tri dni hodil v isti majici…! ;-)

Ogledamo si stanovanje, pravzaprav hiško, kjer je Fifty rezerviral spanje. Presenečena sem bila nad prostornostjo. Kasneje smo ugibali, če nam niso lastniki kar svojega bivališča prepustili, ker so se stiskali na improviziranih ležiščih v garaži. Po hitrem ogledu sob smo odhiteli na prireditveni prostor po štartne številke.

Tam smo srečali Sebi in Inota, ki sta nam predstavila Agnes. Ženo Atile, Špartatlonca, ki mi je pred časom prijazno odgovoril na kar nekaj vprašanj, ki sem mu jih zastavila glede tega tekmovanja in baje se vidimo tudi v Grčiji. Nato so prihajali še ostali Slovenci. Toni, Leon, Miro, Tomaž s spremljevalci. Prevzeli smo številke in izkoristili bone za hrano in pijačo. Še Uroševega in zajčevega, za katera smo prevzeli številke, smo spravili v promet. Testenine so bile prelite s prelivom, ki me je spominjal na kislo smetano s skuto. »Ta mesnim« pa so dodali še ocvirke.

Malo smo še poklepetali. Srečali še Zdravkovega lanskega makedonskega kompanjona Zorana Dimova, ki ga je tokrat spremljala hčerka. Vse je zanimalo kako bo ona prestala preizkušnjo, saj sta povedala, da je največ prekolesarila 30 km. No, o svojih km raje nisem razlagala… Lani je imel Zoran s spremstvom, to je ženo, kar nekaj težav, ker je omagala na približno 130 km.

Ob povratku v naše domovanje nas je Fifty razporedil po sobah. Preoblekli smo se v nove zelene majice in našo gazdarico prosili, da pritisne na sprožilec, da se považimo pred svetom. Treba je bilo preveriti kako deluje internetna povezava. Ta del suporta pripada Samotu, ki je naštudiral kako in kaj bo najhitreje, najceneje, najenostavneje. Še računalnik moramo prilagoditi, da bodo na njem programi s katerimi bo javljanje enostavnejše. Tokrat smo imeli še malce težav, saj so slike z mojega fotoaparata velike več kot 5 MB, da je prenos hitrejši pa jih je treba spraviti v obvladljive okvire. To seveda s pravimi programi izvedeš v nekaj klikih.

Fantje so se posedli na balkon in modrovali, jaz pa sem vrgla testenine v lonec in natrebila solato. Sem pa ponovno trenirala. Tokrat s piksno Efeza. Po večerji je Samo pomil posodo in počasi smo se odpravili spat. Za tuš se ni bilo treba tepsti, ker je bil v vsakem nadstropju en in smo se zvrstili brez stanja v vrsti. Alek je bil malo razočaran, ko sem dala jasno vedeti, da se bomo pogovarjali spet naslednji dan, do jutra pa bo Fifty le moj. ;-)

Čipiranje

2010-06-25T18:14:00.000+02:00

Običajno smo tekači navajeni, da imamo čip pritrjen na copatu, na Ultrabalatonu pa smo uporabljali nekaj prstanu podobnega. Na kontrolnih točkah je bilo treba paziti, da nisi pozabil iti mimo in si označil svoj prihod z vstavitvijo čipa v škatlico... Spartatlonci so to počeli tako:

Kura ali jajce?

2010-06-23T21:22:00.000+02:00

Včasih se poraja vprašanje kaj je bilo prej?

Na Ultrabalaton smo vzeli 30 kurjih jajc s kmetije Alekove tašče in tasta. Bila so odlična, tako smo se priporočili tudi za Spartathlon, Aleka pa poprosili, da se zahvali v imenu vseh. Vseeno še enkrat: Hvala!!!

Mak in Ultrabalaton

2010-06-23T21:06:00.000+02:00

Le spomini
še živijo,
zemlja stara,
trda, neizprosna.
Rdeča roža
v tvojih je laseh,
nežna mesečina,
solze v očeh.

Slovenski "Ultrabalatonci" tečejo en krog...

2010-06-21T18:28:00.000+02:00

...okrog Blatnega jezera...
Kot je Fifty že napisal, bo vsak član ekipe Spartathlon team Slovenija napisal svoje poročilo o videnju in doživetjih na Ultrabalatonu. Tudi razpišem se še kaj, a naj najprej objavim serijo fotografij "Slovenski Ultrabalatonci 2010". Žal ne bodo vsi, ker niso vsi štartali na štartu, Ivana Drvariča pa ne poznam in sem le slišala, da je bil tam ter uspešno opravil z dirko.

skupinska slika nekaj Slovencev na štartu: Robert , Natalija Lesnik, Miro Režonja, Inot Klemenčič, Alja Pregl, Boris Petrović, Dušan Mravlje, Zdravko Čufar, Aleksander Lubej, Rajko Koražija, Samo Kojc
(foto: Marjetka Koražija)

Moja ekipa

Spartathon team Slovenija (5-članska ekipa / non stop):
Zdravko Čufar - ZdravkoC

Boris Petrović - 50cent
Samo Kojc - Samo:-)

Aleksander Lubej - Alek

Posamezniki
Letos najbolje uvrščeni slovenski posameznik Lojze Primožič - GTA
foto: ZdravkoC

Tomaž Pivec - TomažPI
Dušan Mravlje

Miro Režonja - MiroR

Leon Rojc - LEON RO

Toni Perušič

Dvojice
TF Rabbit team
Uroš Sobočan

Boris Ivanovič - zajc

Toxic indexi
Inot Klemenčič - INOT

Ivan Draksler - dexi27

Finish na Ultrabalatonu

2010-06-20T18:15:00.000+02:00

Veselo v zadnjih kilometrih proti cilju:

Uspešen zaključek Ultrabalatona ekipe Spartathlon Team Slovenija:

Foto: Alek

Kaj naj rečemo:

Bilo je lepo, bilo je težko, vendar smo s skupnimi močmi uspešno opravili prvo generalko, kjer smo testirali uigranost ekipe, ki bo v Grčiji na Spartathlonu desna roka. Takoj, ko se malo spočijemo sledijo poročila vseh članov. S tekom okoli Blatnega jezera smo opravili v 24 urah in 2 minutah.

Zaenkrat pa lep pozdrav s terena.

Ultrabalaton 2010

2010-06-19T07:43:00.001+02:00

Tudi letos se bo Zdravko udeležil ultramaratonske preizkušnje okoli Blatnega jezera na Madžarskem. Kot vedno mu bo pri tem pomagala njegova ekipa, ki bo tudi sama pretekla nekaj kilometrov. Bistvo pa je uigravanje ekipa za nudenje podpore na Spartathlonu.

Dan pred tekmo je ekipa dobro razpoložena:

Tako je špartatlon ekipa izgledala tik pred štartom:

S to predajo pa ZdravkoC na 86,5 km začel svoj 130km trening za Spartathlon.

Dogaja!

2010-06-05T09:01:00.000+02:00

Zdravko se danes podi po Pohorju in sicer od Maribora do Rogle in nazaj.
Včeraj sta se s Samotom borila s Kenijci na 9. cestnem teku v Brezju pri Mariboru na ogrevanju za današnje kilometre na razdalji 6400 m.

foto: Maks

Prejšnji petek 28. maja in vse do sobote zjutraj 29. maja pa je Zdravko drugič doživel Tek sreče v Grosupljem po katerem je napisal:

"Tek sreče sem letos doživel drugič. Tudi prejšnje leto sem ga izbral za dolgi trening v okviru treningov za Ultrabalaton in nabral preko 100 km. Letos je bilo podobno, vendar zaradi zvina gležnja pred petimi tedni nisem bil povsem prepričan v izid treninga.
Na 24 urnem teku imaš čas poklepetat, postat ali pohitet ... kar te je volja, le hitenje se praviloma ne splača.
Družbe ne zmanjka in podobno kot lansko leto, sem tekel veliko v ženski družbi in se tako čez noč precej naklepetal. Nataša Robnik, zmagovalka med ženskami, je bila moja glavna sogovornica, večji del noči pa se je pridružil še Štefan Robič, ki je pred tem skočil še v Tržič po medaljo iz državnega prvenstva.

Za tale tek sem imel na razpolago le 12 ur (sledil je odhod na prijateljevo poroko) in zato sem si zastavil cilj med 100 in 120 km. Glede na poškodbo (zvin gležnja) sem nameraval vzeti pred startom eno tabletko, a ker sem prišel v Grosuplje (pre)pozno sem izpustil predstartni protokol in se dobre tri minute po startu poženem v prvi krog.
Lepo je teklo vse skupaj prvih par obratov in nekaj ur. Malo poklepetam s prijatelji, katere redkeje srečam, en krog odtečeva skupaj z Mirom Režonjo in kmalu se pridružim Nataši. Za razliko od drugih tekem, na tej veliko klepetamo in vsak čas se spet kdo pridruži za minutko.

Po parih urah je postala rahla bolečina v gležnju že neprijetna. Malo namažem in zmasiram gleženj, zategnem vezalke, da je bil močnejši oprijem, vzamem tabletko in gremo dalje. Točno po tridesetem krogu mi Garmin pokaže 50 km in takrat sem že vedel, da bo moj pravi končni cilj le 100 km. Kasneje je celo bolečina v gležnju popustila, vendar se je očitno nesimetrično gibanje nadaljevalo zaradi kompenziranja gibov v ostalih sklepih.

Po pretečenih 61 krogih imam uradno 101,3 km, medtem ko mi je Garmin Forerunner 310XT nameril 101,7 km. Natančnost je znotraj 0,5 % tolerance. Tale stotka mi je vrnila prepričanje, da bom z gležnjem tudi v naslednjem tednu na pohorskih strminah preko korenin zmogel slabih 70 km. "

Zdravko z zmagovalko Teka sreče Natašo Robnik

In jutri? Jutri je nov dan in nov tek... Po planu v Spodnjem Dupleku.

Trening Rogla -> Maribor

2010-05-24T18:43:00.000+02:00

Pa smo ga vžgali. Eno Pohorje, spet po "dolgem" času.

Cel Spartathlonteam + Eva in Marjan smo ob 13:00 stali pred zaprtimi hišicami za prodajo smučarskih kart na Rogli.

Pripravljeni...

Pihal je kar mrzel veter in oblaki, ki so nam šibali nad glavo so delovali grozeče. Na Forerunnerju 305 imam naloženo pot iz http://www.gpsies.com/map.do?fileId=eijblfhgwwkqxzwa; že pritiskam "mode", da pridem do izbire "Training", jo potrdim z "enter", nato na "Courses" pa na "Tek Rogla -> Ma" , še zadnji enter in "Do Course"! Uf!
Sledimo puščici do "štartne črte", se naspidirani spogledamo in 3-4-piski Garminov označijo začetek izvidniškega teka.
Skozi gozd smo "kot bi mignil" na Pesku in že ga teramo dalje.

Tek mimo koče na Pesku

Sledimo PP1, ki je tako super označena, da od udobja pozabimo na Garmine. "Samo!", brutalno zadoni nekaj deset metrov za mano. Zdravko se ustavi in divji pogled daje vedeti, da sem ga pobiksal. Na križišču ceste in PP1, ko PP1 zavije proti Klopnem vrhu je potrebno ostati na cesti (6,6km od štarta). Na tabli piše: "Klopni vrh/Šumik", vendar pa tek ne poteka po tem delu PP1 (razen seveda, če kdo želi narediti 38km ;-)! Treba ga je kar zašibati naprej po cesti!

Alja je pofotkala trenutek, ko sem celi četici pridelal dodatna 2,5km

Tako smo z GPSi zabeležili točko, kjer se da "orng" pridobiti na dolžini ;-)

Cesta se vleče in veselo čenčamo v odličnem vremenu. Po cca. 2km od zavajajočega križišča naslednja past! Zdaj je potrebno zapustiti cesto in se podati po označenem "single tracku" skozi gozd.

GPS je super in če ga znaš uporabiti ti prihrani veliko jeze

Po učni lekciji prve zablode, se zdaj ne pustimo ujeti v past in že uživamo v čudovitem gozdu. Prav ta del naše poti mi je najbolj všeč.

Zdravko med aktivno fizioterapijo

Po približno 1,3km prečimo Lobnico. Brv je kar stabilna, kar bo razveselilo tudi tiste, ki bodo na tekmi tu tekli 3:50.

Spet smo na cesti, Šumik je vse bližje. Zakaj tek po gozdu tako hitro mine, po cesti pa se takooooo vleče?

Šumik je kot vedno "zabasan" z ljudmi, ki zapečejo kakšen čevap in se potem martinčkajo na pohorskem zraku. Pogled na naš bataljon je strahvzbujajoč ;-)

Hitro okrepčilo na Šumiku - Coca Cola, Frutabela, Voda

Začenja se vzpon na Areh. Držimo se Zdravkotovega navodila in živahno hodimo navkreber. Še malo pa bo pir! ;-)

Ruška koča nas objame s soncem. Vzamemo si čas za okrepčevanje.

Boris, Alja in Eva

Noge so težke, vendar pa je treba naprej. Lahkoten tek nas zagreje in kilometri minevajo kot bi mignil. Kolikokrat smo že pretekli Areh-Bellevue? Vsakič je užitek. Kaj smo res tako zelo zaljubljeni v toto naše Pohorje? Da!

Bellevue. Zdaj pa "samo" še ubijalski spust. Noge trepetajo; gremo!

Pogumno še po zadnji strmini

Kaj ni ta pogled zakon?

30. maraton treh src, Radenci, 15. maj 2010

2010-05-15T22:00:00.001+02:00

Kot napovedano v prejšnjem zapisu, je bil danes 30. maraton treh src v Radencih.

Obetal se je skoraj vesoljni potop, a v Radencih so danes ribe kljub vsemu zgleda ostale na suhem.
Fotografiranje za donatorje:

Ponovno je bil na prireditvi prisoten celotni Spartathlon team. Fantje so tekli, moja naloga je bila fotografiranje.
Da bi se jim lahko takole pridružila kot svetovna prvakinja Lojzka Bratuša, bi morala čisto preveč trenirati, zato sem se raje zanesla na mojo "rdečo strelo":

In kako nam je šlo?
Zdravko je sprejel vlogo zajčka,...

...in čeprav sem se v nekem trenutku spraševala kdo je komu zajček ;-)...

...je Zdravko svojo vlogo več kot odlično opravil, saj je ura ob prihodu skozi cilj pokazala 3:50:01.
Samo:-) je kril hrbet predsedniku vlade. Naslednjič bomo vladi izstavili račun!
Fifty je ukradel srce:

Jaz sem zardevala ob poljubčkih, ki sem jih dobivala. Hvala fantje! ;-)

Na cilju smo bili vsi zadovoljni.

In predvsem veseli, da je Zdravkov gleženj zdržal...

Toliko na kratko. Fantje bodo gotovo spisali kako tekaško poročilo, ki mu bom z veseljem dodala slikovne dokaze. Številka na števcu fotoaparata je pokazala čez 1000, kar pa seveda ne pomeni, da je toliko tudi uporabnih...

Rotterdam, 11. april 2010

2010-05-09T10:52:00.000+02:00

Medtem, ko Zdravko sanira poškodbo s trekinga v Beli krajini, si lahko preberemo njegovo poročilo z maratona v Rotterdamu. Kmalu bomo lahko spet spremljali njegove tekaške podvige in verjemite, prav zanimivo bo slišati ter prebrati kako poteka regeneracija zvitega gležnja. In seveda, naslednji teden je 30. maraton treh src v Radencih. Tam je Zdravko že nekajkrat nastopil v vlogi zajčka. Upajmo, da bo poškodba v takem stanju, da mu tudi tokrat ta vloga ne bo delala težav!

Ni vsak maraton le tek. Je veliko več. Tokrat sem se veselil oddaljenosti od doma ob misli, da bom nekje na zahodnem robu Evrope v bližini ogromne evropske luke ob atlantskem oceanu. Kot se za takšno oddaljenost spodobi, je bil transport izredno pisan.

Od doma do Kranja kreneva s Štefanom Robičem z osebnim avtomobilom. V Kranju se spravimo v »Viteški« kombi, ki je odbrzel do Münchenskega letališča. Na letališču se z avtobusom prepeljemo do letala. Z letalom smo poleteli do Amsterdama, od koder nadaljujemo z vlakom do Rotterdama. Tu smo imeli lepo priložnost, da se peljemo še s tramvajem, vendar smo si sklepe razmigali kar peš. Na vsej poti me je najbolj impresioniral pogled z letala na neverjetno urejeno holandsko pokrajino, obdelano do zadnjega metra, kot bi bila narisana.

Še istega dne zvečer se razgledamo po Rotterdamu. Čudoviti nebotičniki in izzivalna arhitektura. Orientacija mi še nič ne dela in se držim kolone po črednem nagonu. Veselimo se vsega, kar nas spominja na Slovenijo, tudi toaletnega papirja Paloma na policah v trgovini.

Skoraj kot doma!

Po ulicah iščem poštne nabiralnike ali kakšne druge oranžne sledi o pošti, a je bil prvi dan dokaj neuspešen. Z veseljem ugotavljamo, da smo na pijančkovi ulici (Pijnackerstraat). Po naporni uverturi zaključimo dan v apartmajih z 2 x 5 ležišči.

Drugi dan je bil namenjen vstopu v območje maratona. Najprej po zajtrku se odpravimo na expo, da dvignemo štartne številke. Nahrbtnik na rame in seveda pločevinko piva v roke. Po par metrih je kolono maratoncev ustavila policija, saj s pir piksno se po nizozemskem ne smeš sprehajat. Jaz sem bil zadnji in sem pločevinko skril pod bundo in tako v Cankarjevem stilu zatajil viteško družbo na Pijančkovi ulici. To pa ni bil edini trenutek, da so nas Nizozemci šolali. Ko sem pred trgovino na ulici z GSM fotografiral delovni čas trgovine, sem moral 20 minut poslušat umotvore varnostnika in še več takšnih naukov je bilo.

Na expu se ni dalo dobit prave sheme ciljnega prostora. V »startni« vrečki ni bilo biltena s podatki o maratonu, kot smo navajeni. Ni za razbrat kako je s tuši. Kljub temu se iznajdljivi Slovenci po sprehodu po sejmišču odpravimo še po mestu nekaj pojest in seveda še kaj. Pihalo je do kosti, kljub smučarski bundi in kapi so mi kocine stale pokonci ves dan. Med drugim po poti ugotovimo, da so poštni nabiralniki rdeči, da so poštarice tudi luštne punce in da TNT ni le kratica za dinamit (trinitrotoluol), temveč tudi za pošto.

Zdravko z lokalno poštarico

Ugotovitev dneva je tabla pred lokalom Mediterano z napisom »Domače kobasice, pečenje sa ražnja …«. Ta lokacija je bila takoj določena kot točka zbora po maratonu. Kmalu zaključimo še drugi dan.
Zjutraj vstajamo po abecednem zaporedju. Za zajtrk sem si spekel jajčka, najprijaznejšo jutranjo hrano zame. Kmalu po maziljenju mišic vsi dišeči krenemo v mrzlo dopoldne. Še tistih par cunjic smo pustili v garderobnih šotorih in skoraj nagi na start. Razdeljeni smo bili po različnih startnih boksih. S Sandokanom sva imela »D« boks, v katerem začudeno najdeva še Tinija. Trije na kupu zagledamo pred seboj lepo majčko z napisom »I feel Slovenija«. Pocukam fanta (Rok Starc) za rokav in na hitro spregovorimo par besed. Sledi še obisk WC-ja, ki je lociran kar v startnem boksu in seveda že sledi startni »BUM«.

Po mestu je ogromno umetne trave!

Umirjen tek v prvih kilometrih, zdi se super. Že na prvi okrepčevalnici z vodo me zadene veliko presenečenje. Lončki so bili pokriti s penasto gobo, ki je imela izrez za pitje in je onemogočala, da bi pil tudi čez nos ali pa bi se po nepotrebnem polival. Sledi lep napredek od 20. proti 30. kilometru. Uspeh začne najedat rezultatsko požrešnost. Saj če se potrudim, bo šlo pod 3:30, mi grize po glavi. S Sandijem se nenehno prehitevava, verjetno sva vsaj desetkrat menjala poziciji in to vse do 36 km. Veliko nisva govorila med potjo. Takoj ko pridem v cilj, se ozrem nazaj. Redar me prime za ramena in me na hitro poduči, da se ni dovoljeno ozirati nazaj. Verjetno bi se lahko spotaknil, ali si zlomil vrat, mogoče je bila zadaj njegova žena in je bil ljubosumen? Ni mi bilo jasno, kaj vse je tam prepovedano.

V cilju!

Ob ograji Ana veselo maha s Slovensko zastavo in napravi še eno fotko. Vsa premražena gre z nama s Sandijem, nismo pa imeli podatka, če je še kdo na progi. Po poti srečamo Štefana Robiča pa Mitjo Šterna in Tinija Zupanca, ki povejo še kako so odtekli Stanko Maček in Stanko Zupan pa Goran Kuhar in da je bil Matevž Schaubach najhitrejši Slovenec. V garderobnem šotoru se pridruži še Puhko in že smo bili kompletni. Ciljna destinacija je bila znana. Poleg čevapov smo si privoščili še Sarajevsko pivo. Zastava nas je čakala sredi lokala. Kmalu jo zavihtimo na ramo in se odpravimo naprej po osvobojenem Rotterdamu. Sredi Pijančkove ulice skoči nekdo iz lokala in nas v prijaznem slovenskem jeziku potegne v drugo gostilno. Ker smo bili utrujeni, se nismo močno upirali. Popolnoma brez denarja smo bili gostje Schaubacha in Starca, ki sta se krepko izkazala za dosežen maratonski rezultat.

Kmalu je nastopilo naslednje jutro. Bilo je kar veselo, edini problem je bil dolgi dan, ki se je začel vleči že zjutraj. Po isti poti nazaj. Spet sem se držal črede in tudi tokrat se mi je zdelo, da mi orientacija trokira. Kaj kmalu mi pade na misel stavek velikih maratoncev, da lahko na leto pretečeš dva, največ tri maratone. Prej si niti predstavljal nisem zakaj, tokrat mi je bilo bolj jasno. Ne zaradi nog, zaradi težke glave, saj vse je v glavi.

Jugovzhodni treking - Bela krajina

2010-04-26T13:58:00.000+02:00

Pred štartom: Kmalu po štartu:

Tokratnega trekinga v Beli krajini v okviru Slovenske treking lige smo se udeležili trije člani ekipe - Zdravko, Boris in jaz. Z Borisom sva naredila dober trening. Zdravko pa je žal zaključil kmalu po štartu z rezultatom vidnim na zgornji sliki. Držimo pesti, da rentgenske slike ne lažejo, da tisto, kar se ne vidi z rentgenom (vezi...) ni potrgano in se bodo priprave za naš skupni cilj v Šparti lahko kmalu nadaljevale!

Formaraton

2010-04-18T07:42:00.000+02:00

Zdravko se je tudi letos udeležil Formaratona. Formaraton je tek, ki ga organizira Jure Košir s svojo ekipo. Sredstva, zbrana s štartnino, gredo v dobrodelni namen. Lani za rdeče noske, letos za društvo Sožitje - sekcija z Downovim sindromom. Tek poteka v Tivoliju in se teče v krogih, dolgih približno 2 km.

Že lani je ekipa Tekaški forum - ultra, v kateri je kot član tekmoval Zdravko, zmagala. Tudi letos so si z več kot 100 km prednosti pritekli 1. mesto. Zdravko je k rezultatu prispeval 40 krogov, kar je bilo več kot 77 km. Spet en ultra trening v sklopu priprav za Spartathlon.

REZULTATI

Tudi spremljevalna ekipa ne počiva

Člani spremljevalne ekipe tokrat nismo skrbeli za Zdravka ampak tudi pridno nabirali kilometre. V ekipi Tekaški forum - Spartathlon team se nam je pridružil Aleksander Lubej, ki bo član ekipe tudi na teku okoli Baltskega jezera na Madžarskem (212 km). Ekipno smo dosegli 9. mesto z malo več kot 200 km (Samo 77,32 km, Alja 56,06 km, Boris 44, 46 km, Aleksander 25,13 km). Glede na to, da so bile drugače ekipe večinoma 8 članske, smo z rezultatom zelo zadovoljni.

Škofjeloški treking

2010-04-03T21:12:00.000+02:00

Celotni Spartathlon team se je danes udeležil Škofjeloškega trekinga.
Pubeci so že navsezgodaj, ko sem prispela, študirali traso ultra kategorije, sama pa sem imela do štarta pohodniške še dovolj časa, da naredim nekaj fotografij.

Na štartu smo bili vsi dobre volje in polni adrenalina kako nam bo šlo.

Vreme je bilo jasno in že s štarta so bili izredno lepi pogledi na Kamniške Alpe in okoliške vrhove Polhograjskih Dolomitov. Izredni pogledi so nas spremljali ves čas na obeh trasah. Morda je tudi občudovanje okolice pripeljalo do tega, da so bile kilometrine, ki so jih pokazale ure, daljše kot je bilo predpisano v razpisu. Pa nič zato! Vsi smo prišli v cilj, se zabavali v dobri družbi in družno ugotovili, da se bomo trekingov še udeležili.

Ansambel DLAN

2010-03-27T07:23:00.000+01:00

Zdravko je po zadnjih uspelih tekmah in treningih z užitkom zasoliral na kitari:

Pred naslednjim podvigom - Škofjeloškim trekingom, še "Ja Ja":

Na posnetku: Spredaj desno stoji basist Fišer Zlatko, levo solo kitarist Zdravko Čufar in desno v mraku bobnar in vokalist Korelc Bojan.

35. Supermaraton Zagreb-Čazma, 62km

2010-03-21T18:00:00.000+01:00

Zdravko za trening jaz pa zares, sva odtekla ta tradicionalni ultramaraton, ki se je letos spopadal s finančnimi težavami. Entuzijasti iz Čazme, ljudje z velikim srcem, so ta najdaljši tek na Hrvaškem, kljub temu izvedli odlično - tako organizacija kot vzdušje sta bila na zavidljivem nivoju.

Poročila in odzivi so objavljeni tudi na Tekaškem forumu.

Tukaj so objavljene fotografije.

Prispevek o tej ultraški preizkušnji je bil objavljen tudi na hrvaški televiziji - HRT

Intervju za Tekaški forum

2010-02-19T15:41:00.000+01:00

Zdravko je za Tekaški forum dal intervju. Preberete ga lahko na spodnji povezavi:

ZDRAVKO ČUFAR, ULTRAMARATONEC, KI USPEŠNO PREMAGUJE VSE ZASTAVLJENE CILJE

Trans Slovenia Winter Edition - finiš

2010-02-14T13:20:00.000+01:00

Na štartu zadnje etape, vsi naspidirani čakajo da zdrvijo proti Brežicam:

Zdravkotu je uspelo! Z 11. mestom in časom 19:38:05 je dosegel odličen rezultat, vse po Spartathlon planih.

Trans Slovenija Winter Edition - 3. etapa

2010-02-13T08:55:00.001+01:00

ROSI64 (TF) in Zdravko

Vlogo Zdravkovega spremljevalca je danes prevzel Samo.

Tekmovalci so že na poti. Zdravko se dobro počuti.

Na 18,6 km: čas 1:40.

Za Sharon Gayter proti Zidanem mostu

Na cilju s časom 5:37:17.

Trans Slovenia Winter Edition - 2. etapa

2010-02-12T08:07:00.000+01:00

Zdravko je zaštartal drugo etapo, razmere so spolzke, kot dokazuje spodnja slika :

Kilometri kar letijo, ta slika je iz desetega:

Počuti se odlično in ga šiba naprej!

Alja v podpori skrbi, da vse poteka po načrtih. Zastava Tekaškega foruma je itak nujna.

9km pred ciljem Zdravko s svojo svežino in sproščenostjo šokira...

Cilj 2. etape!

Prva etapa Trans Slovenija Winter Edition

2010-02-11T13:57:00.000+01:00

V okviru priprav na Spartathlon Zdravko tekmuje na Trans Slovenija Winter Edition.

Tako je štartalo 35 tekačev iz Slovenije, Nemčije, Velike Britanije, Poljske, Nizozemske, Švedske in Italije.

Na Jesenicah skupaj z Dexijem.

Odličen čas 5:38:44 po 60,71 km dolge etape! Vse po načrtih, Zdravko se odlično počuti.

Dušan Mravlje nam je predstavil Spartathlon

2010-01-30T20:00:00.000+01:00

Uvodne okoliščine
Na poti iz maratona Reggio Emilia sem se z legendarnim ultra tekačem Dušanom Mravljetom in njegovo hčerko Nežo pogovarjal o skrivnostih Spartathlona. Dušan mi je ponudil predstavitev za celotno ekipo s spremstvom. Nesebično smo na predstavitev povabili še ostale znane tekače, ki so potencialni kandidati za to dirko. Kot ustrezni termin smo izbrali soboto 30. 1. 2010, in sicer v gostilni Benedik v Stražišču pri Kranju.
Zraven kandidatov so bili povabljeni tudi člani spremljevalnih ekip, zato smo želeli, da sta prisotna tudi Neža in Bof, ki bi znala povedati veliko pomembnega za spremljevalno ekipo z drugega zornega kota. Žal nista uspela priti, prišel je pa Frenk.

Vsebina je bila pestra
Dušan Mravlje je pripravil projekcijo video zgodbe in uradne reportaže dopolnil še s svojim znanjem in poznavanjem Spartathlona in svetovnih atletov, ki so krojili pot tej dirki. Osupljiv posnetek prvega Spartathlona, ko sta bila Kauros in Mravlje na razdalji maratona že v času 2:49:00, pred seboj pa sta imela še več kot 200 km.

Imeli smo se fajn
Naša ekipa je bila popolna. Po predstavitvi smo postavili še številna vprašanja, Dušan pa je povedal še par zgodbic iz svojega pestrega repertuarja in tako smo preživeli nekaj koristnih in zabavnih uric.

Nekaj modrosti:
Telesa ne moreš natrenirat za Spartathlon, delati moraš z glavo.
Spartathlon se ne teče na rezultat, temveč, da prideš v cilj.
Iz teka ne delaj filozofije.
Tu ni romantike.
Ne smeš si privoščiti napak, ena napaka in je lahko končano.
Pomembna je samozavest.
Potrebuješ tri stvari: material iz katerega si, vzdržljivost in močno psiho.

Boris, Zdravko, Dušan, Alja, Samo

Zapisal: Zdravko Čufar

Zdravko Čufar se pripravlja za Špartatlon

2009-12-19T14:47:00.000+01:00

V letu 2010, v drugi polovici septembra, bo v Grčiji potekal tradicionalni ultramaraton iz Aten v Šparto – »Spartathlon«. Ultramaraton je dolg 246 km in je najtežja preizkušnja izmed vseh evropskih ultra maratonov. Kot tekmovalec se bo tekmovanja udeležil tudi Zdravko Čufar s spremljevalno ekipo.

Zdravko Čufar je izreden ultramaratonec, ki svoje znanje in izkušnje prenaša na mlajše tekače. Na odmevnih slovenskih maratonih, kot sta Ljubljanski maraton in Maraton treh src v Radencih, ga organizatorji vabijo za tempo tekača »zajčka«.

Zdravko se je v zadnjih letih udeležil in uspešno opravil s tekmovanji na naslednjih izredno zahtevnih ultramaratonih:
-Ultra trail du Mont Blanc, 2008, 166 km in 9.600 višinskih metrov;
-Ultrabalaton, 2009, to je tek okoli Baltskega jezera na Madžarskem - 212 km;
-EUROCUP - Evropski ultramaratonski pokal, 2008, kamor štejejo tekmovanja Mnišek, Češka, 50 km; Biel, Švica, 100 km; Celje-Logarska, 75 km; Schwäbishe Gmünd Alb-marathon, Nemčija, 50 km; Wachau, Avstrija, 53 km;
-Supermaraton Zagreb-Čazma, 61,3 km, večkratna udeležba;
-Evropski pokal treh dežel Cerr-cup, Avstrija, Madžarska, Slovenija, 2006, 2. mesto v svoji kategoriji;
-najdaljše slovenske tekaške prireditve: SAM (Slovenski alpski maraton), GM4O (Gorski maraton štirih občin), Tek čez Pohorje, Celje-Logarska, Trans Slovenija:

-Večurni teki:

6 ur – sladkih 6 v Sladkem vrhu
8 ur – Formaraton v Ljubljani (skupinsko 1. mesto)
24 ur – Tek sreče v Grosupljem (3. mesto v kategoriji)
24 ur – Sv. Primož nad Kamnikom (3. mesto absolutno)

V okviru priprav na Spartathlon se bo Zdravko v tem letu udeležil poleg številnih krajših uradnih tekov v Sloveniji še okvirno 10 maratonov in vsaj toliko ultramaratonov v Sloveniji in drugih evropskih državah (od Nizozemske do Grčije).