Poročilo

Ultramaraton Spartathlon 2010

Ideja in priprave
Ideja in odločitev, da bom 2010 tekel Spartathlon, je stara okrog 2 leti. Priprave so potekale v pravi smeri, vse do letošnjega leta, ko so se že pozimi začele poškodbe in so trajale vse do starta. Najprej vneta ahilova tetiva (marec), nato zvin gležnja April), vnetje stopalnega loka (julij) in še vneta pokostnica (avgust) – vse na levi nogi. Očitno sem bil na preizkušnji.

Spremljevalna ekipa
Del priprav je tudi spremljevalna ekipa. Boris Petrovič (Fifty), ki me je spremljal že na Ultrabalatonu, mi je tudi tokrat obljubil pomoč, vendar nikakor ne več sam. Predlagal sem mu, da sam poišče ekipo, ki bo z njim. Izbral je zmagovalni tim. Alja Pregl in Samo Kojc sta dodala vsak svoj listek in sestavili smo štiriperesno deteljico.
Start v Atenah
Iz hotela London nas prepelje avtobus na startno prizorišče pod akropolo. Na startu sem se postavil v sprednje vrste. Od 440 prijavljenih tekačev se nas je 322 dejansko postavilo na start. Natanko ob 7.00 poči startna pištola. Začetni tempo je bil sprostilen in klanec navzdol prav prijeten za začetno ogrevanje. V prvih kilometrih smo se razvrstili glede na taktiko in cilje posameznika. Lojze Primožič se je prvi odlepil in stekel med hitrejšimi naprej. Kmalu je nekaj prednosti pridobil Robnik Bogdan. Miro Režonja je sprva tekel v ozadju, vendar je kmalu prijel tempo Robnika in sta tekla skupaj do Korinta. Zdravko Barič je sprva stekel naprej, vendar je kmalu upočasnil in se postavil v ozadje. Zraven mene je prvih 90 km tekel Toni Perušič. Vzdrževala sva dobro voljo in pozitivno energijo. Za pozitivno energijo pa je skrbel tudi delfinček, obešen na moj pas, katerega mi je podarila hčera za srečo.

Na sleherni postaji sem preverjal limitne čase. Postavil sem si mejo, da mora biti do Korinta (ena tretjina teka) minimalni čas prednosti pred iztekom limita vsaj 10 minut. V drugi tretjini bi dodal še dvajset minut in v zadnji še trideset minut prednosti, skupaj do cilja torej ca 1 ura. Stvar je bila veliko lažje izvedljiva, kot se zdi. Do Korinta sva s Tonijem z lahkoto pretekla s skoraj 30 minut prednosti.

Na Korintu je bila že 22. KT (kontrolna točka) oziroma okrepčevalnica in šele prva, kjer je tekaču lahko pomagala spremljevalna ekipa. Vmes so se sicer spremljevalne ekipe ustavljale, vzpodbujale, vendar ni bilo dovoljeno sodelovanje. Boris Petrovič, Alja Pregl in Samo Kojc so me v Korintu pričakali z vso energijo, kar je lahko premore človek. Pripravili so masažno mizo, svežo tekaško garderobo, hrano in napitke. Oblekel sem dres brez rokavov, saj se je sonce že malenkost nižje postavilo. Slečem kompresijske nogavice in obujem navadne. Od zajtrka je minilo že 11 ur in želel sem pojesti nekaj normalne hrane, ki bi stabilizirala stanje v želodcu in črevesju. Uležem se na mizo, Alja se loti sproščanja otrdelih mišic meč, Samo skoči po porcijo špagetov, Boris mi streže z napitki in v 20 minutah spet krenem na pot. Istočasno se je okrepčal tudi Toni in se mi spet pridruži. Na prvih dveh postajah spet pridobiva po par minut, čeprav se od Korinta naprej Tonijeve težave z želodcem le stopnjujejo. Vse, kar poje, izbruha. Po 29 postaji Toni obstoji ob ograji in se le s težavo premika. Počakam ga, nakar mi reče, da naj ga ne čakam več in grem naprej svoj tempo. Glede na iztek limita, do katerega je bilo na zadnji postaji še 18 minut in trenutno le še ca 15 minut, nadaljujem s pospešenim tempom. Kasneje izvem, da je zaradi težav, čez kakšno uro, Toni odstopil. Izvem še, da sta že pred Korintom odstopila Barič in Jelavič (Hrvat).

Gel gor ali dol
Glede hrane sem na Spartathlonu pogrešal konkretno običajno hrano. Sladkor se mi je že upiral. Tako v enem trenutku stojim pred kontrolno točko in si vtaknem v usta gel. Počasi iztiskam vsebino, a goltati ne gre. Zastanem za trenutek, saj se mi zdi, da se bo smer konzumiranja obrnila v nasprotno. Počasi mi dviguje vsebino želodca proti gelu v ustih. Kaj zdaj? Pogledam po mizi s hrano in se mi gabi misel, da jo pobruham, pogledam vstran in se sprašujem ali naj zbežim ob cesto? Trebušna stena se še kar napenja. Ostanem in se skoncentriram, počasi vzamem vodo in oplaknem polna usta. Vsebina je počasi spolzela po grlu. Odrešitev. Od te izkušnje sem bil vedno bolj previden pri jemanju gela in spet sem se držal starega pravila, da najprej pijem in potem vzamem gel.

Dobro napredujem
Bila je noč in lovil sem lučke, ki so svetile pred menoj. Neverjetno dobro sem se počutil. Paket s svetilko sem si poslal na postajo 32, vendar me je tema ujela veliko prej. Sicer je bila svetla noč, vendar sem navajen na lučko. Ko zapustim postajo 30 se obrnem in vrnem nazaj, saj sem se spomnil Tonijevih besed, da lahko dobiš na postaji lučko, če rečeš zanjo. Ni mi bilo žal tistih sto metrov, saj je z lučko mnogo lažje. Drvim v noč. Na 32 postaji prevzamem svoj paket, iz vrečke vzamem čelno svetilko, ostalo kar v vrečki nosim v roki. Bilo je še prevroče, da bi si oblekel jakno. Na 33 postaji nekaj spijem, en lonček z vodo pa vzamem s seboj. Na temni cesti se umijem tam, kjer se nogi stikata, namažem še z vazelinom, katerega sem nosil od starta nenehno zraven, nakar je letelo dejansko kot namazano.

Nočni nalivi
Kmalu zagledam nasproti vozečega kolesarja oziroma le lučko, ki pozdravi »Zdravo« in jaz seveda odzdravim kot običajno »helou«. Glas pa nadaljuje »O, tu si …« in prepoznam Samota. Hitro spregovoriva par pozitivnih besed, nakar mu predam vrečko, ki mi je oteževala tek. Pove mi, da je Miro malenkost pred menoj in zaradi strogih pravil kmalu odhiti nazaj na KT 35. Na 34 KT zagledam Mira, ki ravno odhaja, ko sem jaz prispel. Na hitro se okrepčam in krenem naprej. Kmalu ga dohitim. Pove mi, da je imel že precej težav. Zmanjšal sem tempo in ga vzpodbujam, da čim hitreje napredujeva. Prednosti pred limitom sem imel ta trenutek ca 40 min. Nenadoma se silno ulije dež. Zalilo je cesto in ponekod je voda segala do gležnjev. Spremljevalci nama uspejo dati oblačila za dež. Naliv se v več valih ponovi. Dežna jakna se mi je lepila na kožo in postalo mi je zelo hladno. Kombinacija teka in hoje je počasi požirala prednost. Nekje okrog 43 KT se odločim za prediranje žulja na desnem podplatu. Postaja je bila v klancu, zato spremljevalna ekipa ni šla tja z avtodomom, temveč je Alja pritekla v klanec z vso potrebno opremo. Ko na hitro prederemo majhen žulj pod debelo kožo nameravam nadaljevati in zagledam Mirota na masaži. Da ga počakam, grem še sam na masažo. Kmalu kreneva naprej, limitni čas se je pa bistveno zmanjšal. Ostalo je še slabih 20 minut. Nadaljevanje je bilo klavrno počasi. Malo stečeva in spet hoja. Vzpodbujam Mira k teku, vendar je bil tek kratek, hoja pa počasna. Podplat me pa še kar peče.

Mali žulj ne da miru
Na 46 KT je bilo še 8 min prednosti in se odločim za ponovno prediranje žulja. Ker zadeva ni bila usklajena s kontrolo na postaji mi reče Fifty da pohitim do naslednje postaje, kjer bodo vse pripravili. Miro je sedel na stolu in si držal glavo med rokama. Vprašam ga, če gre, na kar se ne odziva. Boris reče še Zdenki, da bomo pohiteli do naslednje postaje zaradi prediranja žulja. Poženem se v strmo cesto. Letelo je kot hudič. Kar dobro napredujem, ko me naenkrat dohiti Miro in razburjeno pravi »Kje si bil …, komaj sem te ujel« in ne da bi počakal odgovor, silno teče v klanec naprej. Jaz nadaljujem svoj tempo, a na 47 KT je Miro že odhajal, ko sem jaz šele prišel. Res hitro oskrbimo žulj, ki je pravzaprav po vsaki oskrbi še bolj bolel. Zaženem se v breg in to zgolj le še s 3 minutami prednosti pred iztekom limita. Spremljevalna ekipa mi pove, da me počakajo spet na 172 km v Nestani, KT 52.

Čudežna gora Sangas
Grizem na vso moč, in to v jezi, ker mi je Miro, ki sem ga zadnjih nekaj ur čakal in vzpodbujal, nenadoma pobegnil. Hitim proti vrhu gore Sangas. Prehitim ca 10 tekačev. Na KT 48 hitro spijem vodo in se nameravam zagnati naprej v breg. Na veliko presenečenje me usmerijo v dolino. To je moj teren, si rečem, se spustim navzdol in pete me že tolčejo v rit. Prižgem še dodatno svetilko, saj je bil teren skalnat in nepredvidljiv. Prehitim še vsaj 10 tekačev. Pred seboj zagledam odsev jakne Spartathlon team Slovenia. Torej sem dohitel tudi Mira. »Kako je Spartatlonec« rečem in tečem dalje. Na KT se ne ustavljam veliko, saj bo na KT 52 moja ekipa in hitim naprej. Prehitim še kakšnih 10 tekačev. Na KT 52 ni bilo mojih spremljevalcev. Bojo pa na naslednji … in drvim naprej. Uživam v hladu, katerega mi je podarjala noč.

Proti jutru
Noč počasi izgublja moč. Druga, tretja KT, mojih spremljevalcev še vedno nikjer. Nočem se obremenjevati s tem, če so imeli nezgodo, okvaro, karkoli. Jaz tečem proti cilju. S težavo se otresam pomislekov. V daljavi zagledam viadukt in pod njim policija … spet pomisleki, kaj se je zgodilo. Tisti trenutek za menoj potrobi. Slišim znane glasove. V grenkem nasmehu jim maham, saj sem le s težavo zadrževal solze sreče. Pogoltnem ogromen cmok v grlu in nadaljujem s prehitevanjem. Sonce se je dvigovalo. Preklopim v potovalno hitrost in izklopim možgane. Po glavi mi gre misel »Tečem zato, ker lahko«, katero začnem ponavljati kot mantro. Vidim samo še drese tekačev, za ostala dogajanja nisem dovzeten. Nekje se še enkrat preoblečem v majico s kratkimi rokavi in vetrovko brez rokavov. Še enkrat tudi prediramo žulj, ki tudi tokrat potem še bolj boli. Pride mi na misel, da je Boris na mojem žulju morda uporabil enega izmed policijskih motivacijskih prijemov.

Zadnji vzpon je prevara diagrama
Tečem in čakam, kdaj bo še tisti vzpon s ca 300 višinskih metrov, ki je označen na profilu proge, ki ga je objavil organizator. Nenadoma se cesta res obrne navkreber. S hitro hojo držim enakomerno razdaljo med tistimi pred in onimi za menoj. Hrib se vleče in kmalu ugotovim, da vrh ni vrh. Po spustu spet vzpon in spet in spet. Nikdar konca tega gor in dol. Gledam uro in ugotavljam, da imam precej prednosti pred iztekom limita, ta čas se pa iz postaje do postaje še povečuje. To me drži pokonci. Ob cesti vsake toliko časa znana skupinica s slovensko zastavo in bučnim vzpodbujanjem. Moja spremljevalna skupina je bila izredna, kar so mi večkrat potrdili sotekači iz raznih drugih držav.

Cilj je vse bližje
Počasi se le približujem Šparti. Dobrih 10 km prej se dogovorimo, da se preoblečem in preobujem na predzadnji postaji, nakar me spremljevalna ekipa počaka tik pred ciljem in me pospremijo do samega kipa Leonidasa v cilju. Zadnja aleja proti cilju je bila res slavnostna, polna navdušenih vzpodbujevalcev, ljudje pa so vpili iz balkonov in iz vseh lokalov ob poti. Boris in Samo sta nad menoj vihtela Slovensko zastavo, Alja pa je s fotoaparatom beležila zame zgodovinske trenutke. Pridemo v cilj in to je zmaga. Čas 34 ur in 43 minut, odlično. Poljubim nogo kralja Leonidasa, kot se spodobi, ter se povzpnem na portal in se nastavim za fotografijo še ob bok kralja. Organizator me okrona z oljčnim vencem, ter mi da piti iz grške posode vodo… To pa pomeni sklepno dejanje teka.

Takoj po srečanju z Leonidasom
S spremljevalno ekipo se postavimo še za skupne zgodovinske posnetke, saj zmaga je naša skupna pridobitev. V cilju nas pričaka tudi Toni in skupaj se veselimo. Zdravniško osebje mi pristopi z vprašanjem, če rabim zdravniško oskrbo, česar se vsekakor ne branim. Ogrnejo me z ogrinjalom in posadijo na enega izmed stolov za oskrbo. Najprej dobim sendvič in pivo po želji, nakar me sezujejo, postavijo noge v vročo milnico in narahlo umijejo z gobico. Sledi še sprejanje podplatov in mi nataknejo bele copatke. Medtem so me stehtali izmerili pulz in pritisk ter odvzeli vzorec krvi. Pulz je bil normalen, izgubil pa sem 3 kg telesne mase (3,6 %). Ne uspem narediti niti dva ugriza v sendvič, ko me gospa prime pod roko in odpelje do taksija. Sname mi ogrinjalo in že se peljem. Taksist me odloži pred hotelom Sparta Inn. Stopim v recepcijo in dodelijo mi posteljo zraven Angleža in Italijana. Povem, da smo štirje Slovenci in naj nam dajo skupno sobo, nakar mi le uspe dobiti ključ sobe 209. Odidem v sobo, kjer si nimam kaj početi. Nimam prtljage, nimam svežega perila in nima smisla, da se tuširam. Snamem bele copatke in ponovno obujem tekaške teniske. Vrnem se na ciljni prostor med mojo spremljevalno ekipo, ki so tačas dočakali tudi prihod Mira. Rečemo par besed in ko hočem stopiti k Miru, ga že odpelje taksi. Grem v avtodom po sveže perilo in se vrnem v hotel. Miro je ležal na postelji in ni mu bilo za pogovor. Stisnem mu roko in po par besedah ugotovim, da je bolje, če ga pustim pri počitku. Po tuširanju se odpravim v restavracijo hotela, kjer so moji trije spremljevalci in Toni že čakali, da proslavimo. Kmalu se pridruži še najhitrejši Slovenec Lojze in njegovi trije spremljevalci. Všeč so mi bile Lojzetove besede ob prihodu »Nimam navade objemat moških, ampak, tebe sedaj moram objet« in močno sva si stisnila roki ob zmagoslavju. Kasneje smo šli še malo po Šparti, si ogledali ognjemet in poiskali lokal za večerjo. Giros je bila izbrana jed. Dobro okrepčani se vrnemo v avtodom in odpravimo na prenočitev nazaj ravno na KT 73. Samo je vrgel postane kumarice pred vrata avtodoma, iz česar smo hitro naredili vic in smeje smo zaspali. Glede na število piv je bilo spanje dokaj ugodno. Čudil sem se, da me mišice nič ne bolijo. Glavni bolečini sta bili v desnem podplatu, kjer se je delal žulj in palec ter kazalec leve noge, kjer sta nohta plavala na vodnem mehurčku. Drugi dan so se začele oglašati tudi granitne mišice, ki so se naslednje dni upirale mehčanju.

Kako premagati Spartrathlon
Seveda ni prave formule in vendar so neke zakonitosti, sicer odvisne tudi od posameznika. Vedno misliti le pozitivno in verjeti vase. Imeti ljudi, ki so ti v podporo in te nenehno vzpodbujajo. Kljub temu vedeti, da moraš teči sam. Pravočasno jesti in piti ter ne iti zase prehiter tempo, še posebej ob visoki vročini. Ne pozabit na vazelin.

Zahvale in čestitke

• Najprej moji neuničljivi, najboljši, najbolj hrupni, najbolj predani, naj ... spremljevalni ekipi "SpartaBanda" Alji, Borisu in Samotu, ki si z menoj delijo skupni uspeh. Najprej Borisu Petroviču, ki je izbral tako čudovito ekipo in je neprecenljivo tehten suporter vedno ob pravem trenutku in vedno poln pozitivizma. Samo Kojc, navigator in logist, izjemno priden in marljiv fant, suporter na kolesu in nočni voznik. Alja Pregl, punca da je kaj, vedno nasmejana, pozitivna, deluje zdravilno in pomaga proti vsem težavam. Pozna elektrolitsko in fiziolitsko strukturo procesov. Ko misliš, da si v redu, te spravi do solz resnice z masažo.
• Vsem znanim in neznanim prijateljem iz Tekaškega foruma, ki so usmerjali misli v Grčijo in kanalizirali energijo.
• TAO-vcem, ki so na pripravah v Medulinu (ali doma) stiskali pesti zame.
• Nenazadnje svoji družini in sorodnikom, ki so se z menoj potili in pretakali solze sreče.
• Seveda tudi številnim sodelavcem, ki so med delovnim časom srfali po grških internetnih straneh.
• Vsem donatorjem in sponzorjem.
• Še vsem ostalim, ki so nenamerno tukaj izpuščeni.
• Istočasno pa moram še enkrat čestitati vsem, ki so se postavili na start Spartathlona in njihovim spremljevalcem. Zdaj vem.

Zahvala in čestitke Tekaškemu forumu, najbolj neverjetni internetni asociaciji, ki dejansko združuje ljudi. Resnica je, da me je ustvaril tekaški forum, mi pokazal poti, nove tekme in načine. Dajal nova poznanstva in nova spoznanja. Moja suport ekipa je zmagovalna in je posredno produkt komunikacije Tekaškega foruma.

Zapisal:
Zdravko Čufar