-->

ponedeljek, 08. november 2010

SpartaBanda na 4. Sladkih 6

Sladko razposajeni pred tekmo
Sladko važni po tekmi

Samo: 55,98 km
Zdravko: 54,855 km
Alja: 46,6 km
Boris: 37,26 km
skupaj: 194,695 km (do Spartathlona še malo manjka... ;-))

Sladko navdušeni in ponosni v družbi organizatorjev - družine Koražija

ponedeljek, 01. november 2010

Zmagovalec Spartathlona 10

Pred nekaj dnevi nas je kontaktiral zmagovalec Spartathlona 2010, Ivan Cudin. Lepo se zahvaljuje za odlične fotografije, pozdravlja celoten tim in upa, da se vidimo še na kakšni drugi tekmi.



Akcijo je seveda sprožila Alja, ki je poslala fotke italijanskim tekačem. Očitno so tudi oni ena velika "klapa", ki drži skupaj in si pomaga.


torek, 26. oktober 2010

Amsterdam, Ljubljana, Atene

Zdravko je po Spartathlonu uspešno opravil z maratonom v Amsterdamu 3:42, v Ljubljani na Ljubljanskem maratonu je imel vlogo zajčka za štiri ure, ki jo je vzorno opravil. In jutri naprej ali pa nazaj v Atene na nov maraton!

PS: Ali kdo ve za katero TV je dal Zdravko v cilju LM izjavo? Ni nagradna uganka! Čisto zares me zanima! Alja

torek, 05. oktober 2010

Slovenci na Spartathlonu

»Sladkih šest« se je slišalo s strani hrvaškega tekača. Šest Slovencev se nas je namreč postavilo na start te najtežje evropske ultramaratonske preizkušnje, ki sodi med najtežje ultramaratone na svetu. Razdalja 246 km od Aten do Šparte, preko gore Sangas in skupaj okrog 2.500 višinskih metrov vzpona po razgibani grški pokrajini. Celotna trasa je razdeljena na 75 odsekov, na katerih so postavljene postaje z vodo in okrepčili, vsaka postaja pa ima tudi svoj limitni čas, do katerega jo moraš zapustiti in ti diktira hitrost gibanja, pod katero se ne smeš spustiti. Sprva so ti limitni časi zelo sprejemljivi, vendar kaj hitro ugotoviš, da lahko z razdaljo postajajo vse težje dosegljivi, če nastopijo težave. V grafu so prikazana gibanja tekmovalcev, glede na uvrstitev na posamezni večji postaji. Podrobni podatki so razvidni iz tabele. V prvem delu so zabeleženi podatku o času na KT, na koncu pa skupni čas, medtem ko so v drugem delu navedene uvrstitve.



Zapisal:
Zdravko Čufar

ponedeljek, 04. oktober 2010

Poročilo

Ultramaraton Spartathlon 2010

Ideja in priprave
Ideja in odločitev, da bom 2010 tekel Spartathlon, je stara okrog 2 leti. Priprave so potekale v pravi smeri, vse do letošnjega leta, ko so se že pozimi začele poškodbe in so trajale vse do starta. Najprej vneta ahilova tetiva (marec), nato zvin gležnja April), vnetje stopalnega loka (julij) in še vneta pokostnica (avgust) – vse na levi nogi. Očitno sem bil na preizkušnji.

Spremljevalna ekipa
Del priprav je tudi spremljevalna ekipa. Boris Petrovič (Fifty), ki me je spremljal že na Ultrabalatonu, mi je tudi tokrat obljubil pomoč, vendar nikakor ne več sam. Predlagal sem mu, da sam poišče ekipo, ki bo z njim. Izbral je zmagovalni tim. Alja Pregl in Samo Kojc sta dodala vsak svoj listek in sestavili smo štiriperesno deteljico.
Start v Atenah
Iz hotela London nas prepelje avtobus na startno prizorišče pod akropolo. Na startu sem se postavil v sprednje vrste. Od 440 prijavljenih tekačev se nas je 322 dejansko postavilo na start. Natanko ob 7.00 poči startna pištola. Začetni tempo je bil sprostilen in klanec navzdol prav prijeten za začetno ogrevanje. V prvih kilometrih smo se razvrstili glede na taktiko in cilje posameznika. Lojze Primožič se je prvi odlepil in stekel med hitrejšimi naprej. Kmalu je nekaj prednosti pridobil Robnik Bogdan. Miro Režonja je sprva tekel v ozadju, vendar je kmalu prijel tempo Robnika in sta tekla skupaj do Korinta. Zdravko Barič je sprva stekel naprej, vendar je kmalu upočasnil in se postavil v ozadje. Zraven mene je prvih 90 km tekel Toni Perušič. Vzdrževala sva dobro voljo in pozitivno energijo. Za pozitivno energijo pa je skrbel tudi delfinček, obešen na moj pas, katerega mi je podarila hčera za srečo.
Na sleherni postaji sem preverjal limitne čase. Postavil sem si mejo, da mora biti do Korinta (ena tretjina teka) minimalni čas prednosti pred iztekom limita vsaj 10 minut. V drugi tretjini bi dodal še dvajset minut in v zadnji še trideset minut prednosti, skupaj do cilja torej ca 1 ura. Stvar je bila veliko lažje izvedljiva, kot se zdi. Do Korinta sva s Tonijem z lahkoto pretekla s skoraj 30 minut prednosti.
Na Korintu je bila že 22. KT (kontrolna točka) oziroma okrepčevalnica in šele prva, kjer je tekaču lahko pomagala spremljevalna ekipa. Vmes so se sicer spremljevalne ekipe ustavljale, vzpodbujale, vendar ni bilo dovoljeno sodelovanje. Boris Petrovič, Alja Pregl in Samo Kojc so me v Korintu pričakali z vso energijo, kar je lahko premore človek. Pripravili so masažno mizo, svežo tekaško garderobo, hrano in napitke. Oblekel sem dres brez rokavov, saj se je sonce že malenkost nižje postavilo. Slečem kompresijske nogavice in obujem navadne. Od zajtrka je minilo že 11 ur in želel sem pojesti nekaj normalne hrane, ki bi stabilizirala stanje v želodcu in črevesju. Uležem se na mizo, Alja se loti sproščanja otrdelih mišic meč, Samo skoči po porcijo špagetov, Boris mi streže z napitki in v 20 minutah spet krenem na pot. Istočasno se je okrepčal tudi Toni in se mi spet pridruži. Na prvih dveh postajah spet pridobiva po par minut, čeprav se od Korinta naprej Tonijeve težave z želodcem le stopnjujejo. Vse, kar poje, izbruha. Po 29 postaji Toni obstoji ob ograji in se le s težavo premika. Počakam ga, nakar mi reče, da naj ga ne čakam več in grem naprej svoj tempo. Glede na iztek limita, do katerega je bilo na zadnji postaji še 18 minut in trenutno le še ca 15 minut, nadaljujem s pospešenim tempom. Kasneje izvem, da je zaradi težav, čez kakšno uro, Toni odstopil. Izvem še, da sta že pred Korintom odstopila Barič in Jelavič (Hrvat).

Gel gor ali dol
Glede hrane sem na Spartathlonu pogrešal konkretno običajno hrano. Sladkor se mi je že upiral. Tako v enem trenutku stojim pred kontrolno točko in si vtaknem v usta gel. Počasi iztiskam vsebino, a goltati ne gre. Zastanem za trenutek, saj se mi zdi, da se bo smer konzumiranja obrnila v nasprotno. Počasi mi dviguje vsebino želodca proti gelu v ustih. Kaj zdaj? Pogledam po mizi s hrano in se mi gabi misel, da jo pobruham, pogledam vstran in se sprašujem ali naj zbežim ob cesto? Trebušna stena se še kar napenja. Ostanem in se skoncentriram, počasi vzamem vodo in oplaknem polna usta. Vsebina je počasi spolzela po grlu. Odrešitev. Od te izkušnje sem bil vedno bolj previden pri jemanju gela in spet sem se držal starega pravila, da najprej pijem in potem vzamem gel.

Dobro napredujem
Bila je noč in lovil sem lučke, ki so svetile pred menoj. Neverjetno dobro sem se počutil. Paket s svetilko sem si poslal na postajo 32, vendar me je tema ujela veliko prej. Sicer je bila svetla noč, vendar sem navajen na lučko. Ko zapustim postajo 30 se obrnem in vrnem nazaj, saj sem se spomnil Tonijevih besed, da lahko dobiš na postaji lučko, če rečeš zanjo. Ni mi bilo žal tistih sto metrov, saj je z lučko mnogo lažje. Drvim v noč. Na 32 postaji prevzamem svoj paket, iz vrečke vzamem čelno svetilko, ostalo kar v vrečki nosim v roki. Bilo je še prevroče, da bi si oblekel jakno. Na 33 postaji nekaj spijem, en lonček z vodo pa vzamem s seboj. Na temni cesti se umijem tam, kjer se nogi stikata, namažem še z vazelinom, katerega sem nosil od starta nenehno zraven, nakar je letelo dejansko kot namazano.

Nočni nalivi
Kmalu zagledam nasproti vozečega kolesarja oziroma le lučko, ki pozdravi »Zdravo« in jaz seveda odzdravim kot običajno »helou«. Glas pa nadaljuje »O, tu si …« in prepoznam Samota. Hitro spregovoriva par pozitivnih besed, nakar mu predam vrečko, ki mi je oteževala tek. Pove mi, da je Miro malenkost pred menoj in zaradi strogih pravil kmalu odhiti nazaj na KT 35. Na 34 KT zagledam Mira, ki ravno odhaja, ko sem jaz prispel. Na hitro se okrepčam in krenem naprej. Kmalu ga dohitim. Pove mi, da je imel že precej težav. Zmanjšal sem tempo in ga vzpodbujam, da čim hitreje napredujeva. Prednosti pred limitom sem imel ta trenutek ca 40 min. Nenadoma se silno ulije dež. Zalilo je cesto in ponekod je voda segala do gležnjev. Spremljevalci nama uspejo dati oblačila za dež. Naliv se v več valih ponovi. Dežna jakna se mi je lepila na kožo in postalo mi je zelo hladno. Kombinacija teka in hoje je počasi požirala prednost. Nekje okrog 43 KT se odločim za prediranje žulja na desnem podplatu. Postaja je bila v klancu, zato spremljevalna ekipa ni šla tja z avtodomom, temveč je Alja pritekla v klanec z vso potrebno opremo. Ko na hitro prederemo majhen žulj pod debelo kožo nameravam nadaljevati in zagledam Mirota na masaži. Da ga počakam, grem še sam na masažo. Kmalu kreneva naprej, limitni čas se je pa bistveno zmanjšal. Ostalo je še slabih 20 minut. Nadaljevanje je bilo klavrno počasi. Malo stečeva in spet hoja. Vzpodbujam Mira k teku, vendar je bil tek kratek, hoja pa počasna. Podplat me pa še kar peče.

Mali žulj ne da miru
Na 46 KT je bilo še 8 min prednosti in se odločim za ponovno prediranje žulja. Ker zadeva ni bila usklajena s kontrolo na postaji mi reče Fifty da pohitim do naslednje postaje, kjer bodo vse pripravili. Miro je sedel na stolu in si držal glavo med rokama. Vprašam ga, če gre, na kar se ne odziva. Boris reče še Zdenki, da bomo pohiteli do naslednje postaje zaradi prediranja žulja. Poženem se v strmo cesto. Letelo je kot hudič. Kar dobro napredujem, ko me naenkrat dohiti Miro in razburjeno pravi »Kje si bil …, komaj sem te ujel« in ne da bi počakal odgovor, silno teče v klanec naprej. Jaz nadaljujem svoj tempo, a na 47 KT je Miro že odhajal, ko sem jaz šele prišel. Res hitro oskrbimo žulj, ki je pravzaprav po vsaki oskrbi še bolj bolel. Zaženem se v breg in to zgolj le še s 3 minutami prednosti pred iztekom limita. Spremljevalna ekipa mi pove, da me počakajo spet na 172 km v Nestani, KT 52.

Čudežna gora Sangas
Grizem na vso moč, in to v jezi, ker mi je Miro, ki sem ga zadnjih nekaj ur čakal in vzpodbujal, nenadoma pobegnil. Hitim proti vrhu gore Sangas. Prehitim ca 10 tekačev. Na KT 48 hitro spijem vodo in se nameravam zagnati naprej v breg. Na veliko presenečenje me usmerijo v dolino. To je moj teren, si rečem, se spustim navzdol in pete me že tolčejo v rit. Prižgem še dodatno svetilko, saj je bil teren skalnat in nepredvidljiv. Prehitim še vsaj 10 tekačev. Pred seboj zagledam odsev jakne Spartathlon team Slovenia. Torej sem dohitel tudi Mira. »Kako je Spartatlonec« rečem in tečem dalje. Na KT se ne ustavljam veliko, saj bo na KT 52 moja ekipa in hitim naprej. Prehitim še kakšnih 10 tekačev. Na KT 52 ni bilo mojih spremljevalcev. Bojo pa na naslednji … in drvim naprej. Uživam v hladu, katerega mi je podarjala noč.

Proti jutru
Noč počasi izgublja moč. Druga, tretja KT, mojih spremljevalcev še vedno nikjer. Nočem se obremenjevati s tem, če so imeli nezgodo, okvaro, karkoli. Jaz tečem proti cilju. S težavo se otresam pomislekov. V daljavi zagledam viadukt in pod njim policija … spet pomisleki, kaj se je zgodilo. Tisti trenutek za menoj potrobi. Slišim znane glasove. V grenkem nasmehu jim maham, saj sem le s težavo zadrževal solze sreče. Pogoltnem ogromen cmok v grlu in nadaljujem s prehitevanjem. Sonce se je dvigovalo. Preklopim v potovalno hitrost in izklopim možgane. Po glavi mi gre misel »Tečem zato, ker lahko«, katero začnem ponavljati kot mantro. Vidim samo še drese tekačev, za ostala dogajanja nisem dovzeten. Nekje se še enkrat preoblečem v majico s kratkimi rokavi in vetrovko brez rokavov. Še enkrat tudi prediramo žulj, ki tudi tokrat potem še bolj boli. Pride mi na misel, da je Boris na mojem žulju morda uporabil enega izmed policijskih motivacijskih prijemov.

Zadnji vzpon je prevara diagrama
Tečem in čakam, kdaj bo še tisti vzpon s ca 300 višinskih metrov, ki je označen na profilu proge, ki ga je objavil organizator. Nenadoma se cesta res obrne navkreber. S hitro hojo držim enakomerno razdaljo med tistimi pred in onimi za menoj. Hrib se vleče in kmalu ugotovim, da vrh ni vrh. Po spustu spet vzpon in spet in spet. Nikdar konca tega gor in dol. Gledam uro in ugotavljam, da imam precej prednosti pred iztekom limita, ta čas se pa iz postaje do postaje še povečuje. To me drži pokonci. Ob cesti vsake toliko časa znana skupinica s slovensko zastavo in bučnim vzpodbujanjem. Moja spremljevalna skupina je bila izredna, kar so mi večkrat potrdili sotekači iz raznih drugih držav.

Cilj je vse bližje
Počasi se le približujem Šparti. Dobrih 10 km prej se dogovorimo, da se preoblečem in preobujem na predzadnji postaji, nakar me spremljevalna ekipa počaka tik pred ciljem in me pospremijo do samega kipa Leonidasa v cilju. Zadnja aleja proti cilju je bila res slavnostna, polna navdušenih vzpodbujevalcev, ljudje pa so vpili iz balkonov in iz vseh lokalov ob poti. Boris in Samo sta nad menoj vihtela Slovensko zastavo, Alja pa je s fotoaparatom beležila zame zgodovinske trenutke. Pridemo v cilj in to je zmaga. Čas 34 ur in 43 minut, odlično. Poljubim nogo kralja Leonidasa, kot se spodobi, ter se povzpnem na portal in se nastavim za fotografijo še ob bok kralja. Organizator me okrona z oljčnim vencem, ter mi da piti iz grške posode vodo… To pa pomeni sklepno dejanje teka.

Takoj po srečanju z Leonidasom
S spremljevalno ekipo se postavimo še za skupne zgodovinske posnetke, saj zmaga je naša skupna pridobitev. V cilju nas pričaka tudi Toni in skupaj se veselimo. Zdravniško osebje mi pristopi z vprašanjem, če rabim zdravniško oskrbo, česar se vsekakor ne branim. Ogrnejo me z ogrinjalom in posadijo na enega izmed stolov za oskrbo. Najprej dobim sendvič in pivo po želji, nakar me sezujejo, postavijo noge v vročo milnico in narahlo umijejo z gobico. Sledi še sprejanje podplatov in mi nataknejo bele copatke. Medtem so me stehtali izmerili pulz in pritisk ter odvzeli vzorec krvi. Pulz je bil normalen, izgubil pa sem 3 kg telesne mase (3,6 %). Ne uspem narediti niti dva ugriza v sendvič, ko me gospa prime pod roko in odpelje do taksija. Sname mi ogrinjalo in že se peljem. Taksist me odloži pred hotelom Sparta Inn. Stopim v recepcijo in dodelijo mi posteljo zraven Angleža in Italijana. Povem, da smo štirje Slovenci in naj nam dajo skupno sobo, nakar mi le uspe dobiti ključ sobe 209. Odidem v sobo, kjer si nimam kaj početi. Nimam prtljage, nimam svežega perila in nima smisla, da se tuširam. Snamem bele copatke in ponovno obujem tekaške teniske. Vrnem se na ciljni prostor med mojo spremljevalno ekipo, ki so tačas dočakali tudi prihod Mira. Rečemo par besed in ko hočem stopiti k Miru, ga že odpelje taksi. Grem v avtodom po sveže perilo in se vrnem v hotel. Miro je ležal na postelji in ni mu bilo za pogovor. Stisnem mu roko in po par besedah ugotovim, da je bolje, če ga pustim pri počitku. Po tuširanju se odpravim v restavracijo hotela, kjer so moji trije spremljevalci in Toni že čakali, da proslavimo. Kmalu se pridruži še najhitrejši Slovenec Lojze in njegovi trije spremljevalci. Všeč so mi bile Lojzetove besede ob prihodu »Nimam navade objemat moških, ampak, tebe sedaj moram objet« in močno sva si stisnila roki ob zmagoslavju. Kasneje smo šli še malo po Šparti, si ogledali ognjemet in poiskali lokal za večerjo. Giros je bila izbrana jed. Dobro okrepčani se vrnemo v avtodom in odpravimo na prenočitev nazaj ravno na KT 73. Samo je vrgel postane kumarice pred vrata avtodoma, iz česar smo hitro naredili vic in smeje smo zaspali. Glede na število piv je bilo spanje dokaj ugodno. Čudil sem se, da me mišice nič ne bolijo. Glavni bolečini sta bili v desnem podplatu, kjer se je delal žulj in palec ter kazalec leve noge, kjer sta nohta plavala na vodnem mehurčku. Drugi dan so se začele oglašati tudi granitne mišice, ki so se naslednje dni upirale mehčanju.

Kako premagati Spartrathlon
Seveda ni prave formule in vendar so neke zakonitosti, sicer odvisne tudi od posameznika. Vedno misliti le pozitivno in verjeti vase. Imeti ljudi, ki so ti v podporo in te nenehno vzpodbujajo. Kljub temu vedeti, da moraš teči sam. Pravočasno jesti in piti ter ne iti zase prehiter tempo, še posebej ob visoki vročini. Ne pozabit na vazelin.

Zahvale in čestitke
  • Najprej moji neuničljivi, najboljši, najbolj hrupni, najbolj predani, naj ... spremljevalni ekipi "SpartaBanda" Alji, Borisu in Samotu, ki si z menoj delijo skupni uspeh. Najprej Borisu Petroviču, ki je izbral tako čudovito ekipo in je neprecenljivo tehten suporter vedno ob pravem trenutku in vedno poln pozitivizma. Samo Kojc, navigator in logist, izjemno priden in marljiv fant, suporter na kolesu in nočni voznik. Alja Pregl, punca da je kaj, vedno nasmejana, pozitivna, deluje zdravilno in pomaga proti vsem težavam. Pozna elektrolitsko in fiziolitsko strukturo procesov. Ko misliš, da si v redu, te spravi do solz resnice z masažo.
  • Vsem znanim in neznanim prijateljem iz Tekaškega foruma, ki so usmerjali misli v Grčijo in kanalizirali energijo.
  • TAO-vcem, ki so na pripravah v Medulinu (ali doma) stiskali pesti zame.
  • Nenazadnje svoji družini in sorodnikom, ki so se z menoj potili in pretakali solze sreče.
  • Seveda tudi številnim sodelavcem, ki so med delovnim časom srfali po grških internetnih straneh.
  • Vsem donatorjem in sponzorjem.
  • Še vsem ostalim, ki so nenamerno tukaj izpuščeni.
  • Istočasno pa moram še enkrat čestitati vsem, ki so se postavili na start Spartathlona in njihovim spremljevalcem. Zdaj vem.
Zahvala in čestitke Tekaškemu forumu, najbolj neverjetni internetni asociaciji, ki dejansko združuje ljudi. Resnica je, da me je ustvaril tekaški forum, mi pokazal poti, nove tekme in načine. Dajal nova poznanstva in nova spoznanja. Moja suport ekipa je zmagovalna in je posredno produkt komunikacije Tekaškega foruma.

Zapisal:
Zdravko Čufar

petek, 01. oktober 2010

Spet doma

Včeraj pozno zvečer smo se vrnili v domovino. Žal nam je, da nismo uspeli priti na Fotrov tek. Smo vso pot pridno zbirali zamaške plastenk, da bi jih na tem teku oddali. A se žal ni izšlo.

Poročila pišejo...

No, da zeleno ni manjkalo na in po tekmi imamo dokaze tudi z ene od okrepčevalnic... Tekačem spremljevalne ekipe nismo smele predati nič iz rok. Vse smo morali predati organizatorjem, le-ti pa na mize, prte, rjuhe in nato tekmovalcem.

sreda, 29. september 2010

Ribe, pečenje i žene sa rukama

Nazaj v civilizaciji

Dodali smo fotke na 83. km in 93. km.
Na Ohridu čakamo, da nam pripravijo specialno ohridsko postrv, ki je ni na meniju, ker je prepovedana... Kdaj in kako pridemo zaenkrat še ne vemo. Na avtodomu se ne zapirajo vrata, akumulator se prazni takrat, ko ni treba - ponovno smo čakali na suport lokalcev in njihovih polnih akumulatorjev (zadnjič je avtodom vžgal s pomočjo slovenske tehnologije - TAB akumulatorji iz Mežice), gori lučka za ABS sistem in bremze , kako hitro vozimo ne vemo, ker števec tudi ob premikanju kaže nič (hirost spremljamo na Garminu). Ampak mi imamo se fajn!

Slovenska Spartathlonca na zaključni prireditvi

Lojze in Zdravko po svečani podelitvi kolajn.
Kolajno za Mirota smo prevzeli mi.

Fiftyjev najboljši prijatelj!

Možak je Fiftyju dvignil pritisk že ob prijavi. S svojimi nepisanimi pravili je prestopil Fiftyjev duhovni mir. Za tekmo so namreč predpisana zelo stroga pravila. A si je možak zmislil še svoja nepisana. Najprej nam je naredil lično oznako za vozilo, nato pa, ko je zvedel, da smo z avtodomom, kar hitro vzel... Na zaključni prireditvi je nastala huda kri, ker nam šestim Slovencem ni omogočil, da bi skupaj sedeli... Meni ni pustil, da bi fotkala iz prve vrste... Na koncu je bil izredno zadovoljen z nami, ko se nismo grebli za hrano kot golobi na beneškem Markovem trgu ampak smo strpno počakali, da so prišli natakarji po nas.
Ob pofotkanem objemu je doživel prijem slovenske policije in Fiftyjevo izjavo: "V redu ste nam otežili suport, ampak mi smo Finisherji!!" In oba sta se smejala....

nedelja, 26. september 2010

sobota, 25. september 2010

9 km do cilja!

Zadnjih 20km je bilo res "ubitačnih" za tek (ne za Zdravkota). Razgiban teren brutalno uničuje tekače. Večina se jih zariplih obrazov opoteka in grabi za mišice, ki jih stresajo krči. Ta del je tudi zelo nevaren, saj proga poteka po glavni cesti, kjer je kar živahen promet (tudi tovorni). Za piko na i pa se tu in tam še vsuje kakšna ploha. V prid Zdravkotu, seveda!
Zdravkota to kaj dosti ne moti, konstantno zmanjšuje kilometre do cilja in oddaja dobro voljo.
Po zadnjih podatkih je MiroR cca. 30min za njim.

210 km

Smo na 210km. Zdravko je odlično; poskakujemo s slovenskimi zastavami medtem ko nas on nasmeji do solz. Zdaj že vsa Grčija ve, kje so Haloze!

Prebita magična meja 200 km

Zdravko je na poti v breg skozi naselje Manthyrea. Pred zadnjim večjim vzponom. Počuti se odlično!
"Ehhh! Zadnji maraton bom pa že odlaufal!"

Upamo, da se bomo lahko čim prej javili iz Šparte!

Čudež na gori Sangas

Na 156. km sta Miro in Zdravko lovila limit. Miro prišel 8, Zdravko pa 3 min pred limitom. Nato je sledila gora Sangas, kjer le onadva vesta kaj se je dogajalo. Kajti...
Zjutraj smo ju temu primerno trepetajočih src čakali na okrepčevalnici, kjer je neusmiljeno odbijala ura. Ko je bilo 5 min čez limit, smo bledi povprašali organizatorje kje sta številki 67 in 143. Šokirani smo obstali s spuščenimi čeljustmi. Okrepčevalnico sta zapustila že pred 1 uro. Yeeeeeeesssss je odmevalo po Nestaniju! Rabili smo skoraj 10 km, da smo ulovili Zdravca.

Sedaj smo na 186. km. Zdravc odlične volje. Nam se pa tudi smeji!

Obnova dogodkov

Hitra obnova dogodkov:
-Po 93. km Toni odstopi. Ne gre mu več. Fifty mu poskuša vliti poguma, a se ne pusti prepričati. Zdravko nato začne trgat. Dohiti Mirota, s katerim skupaj prideta na 124. km.
-Začne deževati. Tu zvemo, da ima Bogdan prebavne težave. Le-te so se stopnjevale do meje, da je sedaj v Tripoliju na infuziji. Bogdan, drži se! Verjamemo, da bo vse ok!
-Miro in Zdravko skupaj napredujeta. Dež vmes poneha. Zdravko se preobleče tam okoli 146. km in ponovno skupaj z Mirotom naprej.
-Na 45. kontrolni točki si privoščita masažo izpod rok uradnih maserjev. Mi z avtodomom nismo mogli blizu, a sem mu šla predreti manjši žulj in popravit tape.
-Na 151. km sta zagrizla v breg.
-Čakamo ju na 156.km, do kjer imata kar dober vzpon pred tistim najbolj strmim, ko ne moremo zraven.
-Počakali ju bomo zopet v Nestaniju.
-GTA odlično na 183. km.

Dajmo naši!

Slike bomo nalagali verjetno spet, ko bomo priklopljeni na štrom!

petek, 24. september 2010

93. km - fotke



Še fotke s 83. km



KT 26, 93km

Končno uspel tudi jaz priti do računalnika da napišem par besed.
Trenutno se nahajamo na KT 26 to je 93 km kamor je Zdravko prispel nasmejan do ušes v družbi koga drugega kot Tonija s katerim gulita legendarno progo proti Šparti. Super jima gre. Tako kot je Zdravko rekel, umirjeno lovi limite in se počasi približuje svojemu zastavljenemu cilju.
Mi kot support ekipa se imamo super ter komaj čakamo, da se skupaj z Zdravkotom poveselimo in ovekovečimo trenutek pred kipom Leonidasa.
Ostalim našim gre tudi po planu. Sicer je Lojze(GTA) že tako daleč, da ga več ne srečujemo, niti njegove support ekipe ne ampak vemo, da mu gre odlično. Bogdan je Mirotu pobegnil malo naprej. Sedaj se odpravljamo proti KT 35 kjer bomo Zdravkota pripravili za noč, katera je njegova zaveznica :):).

Se pišemo :)

Lp Fifty

cca. 60 km

Zdravc židane volje v spremstvu s Tonijem Maratonijem.
Bogdan in Miro sta 15min spredaj.
Lojze pa itak trga gate.
ZdravkoB teče rezervirano zadaj.

42km Megara

Zdravc se počuti odlično. Sonce nažiga kot pra....
Vsi naši se dobro držijo, Lojze je tretji!

Skozi Atenske ulice

Fifty za volanom, Samo tuli čez okno tulitulituli, pa še vedno nas tu v Atenski jutranji konici ne upoštevajo! Se bo treba še kaj zmislit!

Start uspel




Vzdušje in počutje v SLO taboru odlično!

Briefing včeraj zvečer