Trening Rogla -> Maribor

Pa smo ga vžgali. Eno Pohorje, spet po "dolgem" času.

Cel Spartathlonteam + Eva in Marjan smo ob 13:00 stali pred zaprtimi hišicami za prodajo smučarskih kart na Rogli.

Pripravljeni...

Pihal je kar mrzel veter in oblaki, ki so nam šibali nad glavo so delovali grozeče. Na Forerunnerju 305 imam naloženo pot iz http://www.gpsies.com/map.do?fileId=eijblfhgwwkqxzwa; že pritiskam "mode", da pridem do izbire "Training", jo potrdim z "enter", nato na "Courses" pa na "Tek Rogla -> Ma" , še zadnji enter in "Do Course"! Uf!
Sledimo puščici do "štartne črte", se naspidirani spogledamo in 3-4-piski Garminov označijo začetek izvidniškega teka.
Skozi gozd smo "kot bi mignil" na Pesku in že ga teramo dalje.

Tek mimo koče na Pesku

Sledimo PP1, ki je tako super označena, da od udobja pozabimo na Garmine. "Samo!", brutalno zadoni nekaj deset metrov za mano. Zdravko se ustavi in divji pogled daje vedeti, da sem ga pobiksal. Na križišču ceste in PP1, ko PP1 zavije proti Klopnem vrhu je potrebno ostati na cesti (6,6km od štarta). Na tabli piše: "Klopni vrh/Šumik", vendar pa tek ne poteka po tem delu PP1 (razen seveda, če kdo želi narediti 38km ;-)! Treba ga je kar zašibati naprej po cesti!

Alja je pofotkala trenutek, ko sem celi četici pridelal dodatna 2,5km

Tako smo z GPSi zabeležili točko, kjer se da "orng" pridobiti na dolžini ;-)

Cesta se vleče in veselo čenčamo v odličnem vremenu. Po cca. 2km od zavajajočega križišča naslednja past! Zdaj je potrebno zapustiti cesto in se podati po označenem "single tracku" skozi gozd.

GPS je super in če ga znaš uporabiti ti prihrani veliko jeze

Po učni lekciji prve zablode, se zdaj ne pustimo ujeti v past in že uživamo v čudovitem gozdu. Prav ta del naše poti mi je najbolj všeč.

Zdravko med aktivno fizioterapijo

Po približno 1,3km prečimo Lobnico. Brv je kar stabilna, kar bo razveselilo tudi tiste, ki bodo na tekmi tu tekli 3:50.

Spet smo na cesti, Šumik je vse bližje. Zakaj tek po gozdu tako hitro mine, po cesti pa se takooooo vleče?

Šumik je kot vedno "zabasan" z ljudmi, ki zapečejo kakšen čevap in se potem martinčkajo na pohorskem zraku. Pogled na naš bataljon je strahvzbujajoč ;-)

Hitro okrepčilo na Šumiku - Coca Cola, Frutabela, Voda

Začenja se vzpon na Areh. Držimo se Zdravkotovega navodila in živahno hodimo navkreber. Še malo pa bo pir! ;-)

Ruška koča nas objame s soncem. Vzamemo si čas za okrepčevanje.

Boris, Alja in Eva

Noge so težke, vendar pa je treba naprej. Lahkoten tek nas zagreje in kilometri minevajo kot bi mignil. Kolikokrat smo že pretekli Areh-Bellevue? Vsakič je užitek. Kaj smo res tako zelo zaljubljeni v toto naše Pohorje? Da!

Bellevue. Zdaj pa "samo" še ubijalski spust. Noge trepetajo; gremo!

Pogumno še po zadnji strmini

Kaj ni ta pogled zakon?

30. maraton treh src, Radenci, 15. maj 2010

Kot napovedano v prejšnjem zapisu, je bil danes 30. maraton treh src v Radencih.

Obetal se je skoraj vesoljni potop, a v Radencih so danes ribe kljub vsemu zgleda ostale na suhem.
Fotografiranje za donatorje:

Ponovno je bil na prireditvi prisoten celotni Spartathlon team. Fantje so tekli, moja naloga je bila fotografiranje.
Da bi se jim lahko takole pridružila kot svetovna prvakinja Lojzka Bratuša, bi morala čisto preveč trenirati, zato sem se raje zanesla na mojo "rdečo strelo":

In kako nam je šlo?
Zdravko je sprejel vlogo zajčka,...

...in čeprav sem se v nekem trenutku spraševala kdo je komu zajček ;-)...

...je Zdravko svojo vlogo več kot odlično opravil, saj je ura ob prihodu skozi cilj pokazala 3:50:01.
Samo:-) je kril hrbet predsedniku vlade. Naslednjič bomo vladi izstavili račun!
Fifty je ukradel srce:

Jaz sem zardevala ob poljubčkih, ki sem jih dobivala. Hvala fantje! ;-)

Na cilju smo bili vsi zadovoljni.

In predvsem veseli, da je Zdravkov gleženj zdržal...

Toliko na kratko. Fantje bodo gotovo spisali kako tekaško poročilo, ki mu bom z veseljem dodala slikovne dokaze. Številka na števcu fotoaparata je pokazala čez 1000, kar pa seveda ne pomeni, da je toliko tudi uporabnih...

Rotterdam, 11. april 2010

Medtem, ko Zdravko sanira poškodbo s trekinga v Beli krajini, si lahko preberemo njegovo poročilo z maratona v Rotterdamu. Kmalu bomo lahko spet spremljali njegove tekaške podvige in verjemite, prav zanimivo bo slišati ter prebrati kako poteka regeneracija zvitega gležnja. In seveda, naslednji teden je 30. maraton treh src v Radencih. Tam je Zdravko že nekajkrat nastopil v vlogi zajčka. Upajmo, da bo poškodba v takem stanju, da mu tudi tokrat ta vloga ne bo delala težav!

Ni vsak maraton le tek. Je veliko več. Tokrat sem se veselil oddaljenosti od doma ob misli, da bom nekje na zahodnem robu Evrope v bližini ogromne evropske luke ob atlantskem oceanu. Kot se za takšno oddaljenost spodobi, je bil transport izredno pisan.

Od doma do Kranja kreneva s Štefanom Robičem z osebnim avtomobilom. V Kranju se spravimo v »Viteški« kombi, ki je odbrzel do Münchenskega letališča. Na letališču se z avtobusom prepeljemo do letala. Z letalom smo poleteli do Amsterdama, od koder nadaljujemo z vlakom do Rotterdama. Tu smo imeli lepo priložnost, da se peljemo še s tramvajem, vendar smo si sklepe razmigali kar peš. Na vsej poti me je najbolj impresioniral pogled z letala na neverjetno urejeno holandsko pokrajino, obdelano do zadnjega metra, kot bi bila narisana.

Še istega dne zvečer se razgledamo po Rotterdamu. Čudoviti nebotičniki in izzivalna arhitektura. Orientacija mi še nič ne dela in se držim kolone po črednem nagonu. Veselimo se vsega, kar nas spominja na Slovenijo, tudi toaletnega papirja Paloma na policah v trgovini.

Skoraj kot doma!

Po ulicah iščem poštne nabiralnike ali kakšne druge oranžne sledi o pošti, a je bil prvi dan dokaj neuspešen. Z veseljem ugotavljamo, da smo na pijančkovi ulici (Pijnackerstraat). Po naporni uverturi zaključimo dan v apartmajih z 2 x 5 ležišči.

Drugi dan je bil namenjen vstopu v območje maratona. Najprej po zajtrku se odpravimo na expo, da dvignemo štartne številke. Nahrbtnik na rame in seveda pločevinko piva v roke. Po par metrih je kolono maratoncev ustavila policija, saj s pir piksno se po nizozemskem ne smeš sprehajat. Jaz sem bil zadnji in sem pločevinko skril pod bundo in tako v Cankarjevem stilu zatajil viteško družbo na Pijančkovi ulici. To pa ni bil edini trenutek, da so nas Nizozemci šolali. Ko sem pred trgovino na ulici z GSM fotografiral delovni čas trgovine, sem moral 20 minut poslušat umotvore varnostnika in še več takšnih naukov je bilo.

Na expu se ni dalo dobit prave sheme ciljnega prostora. V »startni« vrečki ni bilo biltena s podatki o maratonu, kot smo navajeni. Ni za razbrat kako je s tuši. Kljub temu se iznajdljivi Slovenci po sprehodu po sejmišču odpravimo še po mestu nekaj pojest in seveda še kaj. Pihalo je do kosti, kljub smučarski bundi in kapi so mi kocine stale pokonci ves dan. Med drugim po poti ugotovimo, da so poštni nabiralniki rdeči, da so poštarice tudi luštne punce in da TNT ni le kratica za dinamit (trinitrotoluol), temveč tudi za pošto.

Zdravko z lokalno poštarico

Ugotovitev dneva je tabla pred lokalom Mediterano z napisom »Domače kobasice, pečenje sa ražnja …«. Ta lokacija je bila takoj določena kot točka zbora po maratonu. Kmalu zaključimo še drugi dan.
Zjutraj vstajamo po abecednem zaporedju. Za zajtrk sem si spekel jajčka, najprijaznejšo jutranjo hrano zame. Kmalu po maziljenju mišic vsi dišeči krenemo v mrzlo dopoldne. Še tistih par cunjic smo pustili v garderobnih šotorih in skoraj nagi na start. Razdeljeni smo bili po različnih startnih boksih. S Sandokanom sva imela »D« boks, v katerem začudeno najdeva še Tinija. Trije na kupu zagledamo pred seboj lepo majčko z napisom »I feel Slovenija«. Pocukam fanta (Rok Starc) za rokav in na hitro spregovorimo par besed. Sledi še obisk WC-ja, ki je lociran kar v startnem boksu in seveda že sledi startni »BUM«.

Po mestu je ogromno umetne trave!

Umirjen tek v prvih kilometrih, zdi se super. Že na prvi okrepčevalnici z vodo me zadene veliko presenečenje. Lončki so bili pokriti s penasto gobo, ki je imela izrez za pitje in je onemogočala, da bi pil tudi čez nos ali pa bi se po nepotrebnem polival. Sledi lep napredek od 20. proti 30. kilometru. Uspeh začne najedat rezultatsko požrešnost. Saj če se potrudim, bo šlo pod 3:30, mi grize po glavi. S Sandijem se nenehno prehitevava, verjetno sva vsaj desetkrat menjala poziciji in to vse do 36 km. Veliko nisva govorila med potjo. Takoj ko pridem v cilj, se ozrem nazaj. Redar me prime za ramena in me na hitro poduči, da se ni dovoljeno ozirati nazaj. Verjetno bi se lahko spotaknil, ali si zlomil vrat, mogoče je bila zadaj njegova žena in je bil ljubosumen? Ni mi bilo jasno, kaj vse je tam prepovedano.

V cilju!

Ob ograji Ana veselo maha s Slovensko zastavo in napravi še eno fotko. Vsa premražena gre z nama s Sandijem, nismo pa imeli podatka, če je še kdo na progi. Po poti srečamo Štefana Robiča pa Mitjo Šterna in Tinija Zupanca, ki povejo še kako so odtekli Stanko Maček in Stanko Zupan pa Goran Kuhar in da je bil Matevž Schaubach najhitrejši Slovenec. V garderobnem šotoru se pridruži še Puhko in že smo bili kompletni. Ciljna destinacija je bila znana. Poleg čevapov smo si privoščili še Sarajevsko pivo. Zastava nas je čakala sredi lokala. Kmalu jo zavihtimo na ramo in se odpravimo naprej po osvobojenem Rotterdamu. Sredi Pijančkove ulice skoči nekdo iz lokala in nas v prijaznem slovenskem jeziku potegne v drugo gostilno. Ker smo bili utrujeni, se nismo močno upirali. Popolnoma brez denarja smo bili gostje Schaubacha in Starca, ki sta se krepko izkazala za dosežen maratonski rezultat.

Kmalu je nastopilo naslednje jutro. Bilo je kar veselo, edini problem je bil dolgi dan, ki se je začel vleči že zjutraj. Po isti poti nazaj. Spet sem se držal črede in tudi tokrat se mi je zdelo, da mi orientacija trokira. Kaj kmalu mi pade na misel stavek velikih maratoncev, da lahko na leto pretečeš dva, največ tri maratone. Prej si niti predstavljal nisem zakaj, tokrat mi je bilo bolj jasno. Ne zaradi nog, zaradi težke glave, saj vse je v glavi.