Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 6., zadnji del

PRED CILJEM

Kake 4 km pred ciljem se je Zdravku in Fiftyju pridružil pri teku še Samo. Tako je Alek odpeljal proti cilju, da najde parkirni prostor in poišče zastavo, da pridemo v cilj kot slovenska ekipa. Tudi mene so fantje odslovili in mi naročili…

Zdaj se ne spomnim kaj, ampak kar naenkrat sem imela občutek, da grem po isti poti kot ko sem se vračala po Vremenkov mobitel. Ja, res je bil en delček isti, torej gor, le da se potem ni zavilo desno navzdol, ampak še en manjši krog po ulicah Tihanyja. Predno mi uspe prikolesariti med hiše, se ulije, da sem bila v trenutku popolnoma premočena. Še dobro, da je zdržalo tako dolgo!
Premočena poiščem Aleka, da mu razložim kako in kaj s fotoaparatom. Potem nastane dilema kaj storiti s kolesom. Ker je kapljalo in curljalo z njega, mi kar ni bilo, da bi ga tlačila v kombi na prtljago. Sem se odločila, da grem poiskat po možnosti kako streho kamor ga bom postavila. Ključavnice zanj nisem imela in če bi bil moj, bi ga verjetno peljala v prireditveni šotor, tako pa sem ga kljub vsemu želela imeti »na očeh«. Prislonim ga ob neko hišico in možaka v njej povprašam, če mi ga popazi. Izredno prijazno mi pokima in reče, da ni problema.
Potem pa kam? V cilj k Aleku pod streho, ki so si jo naredili organizatorji ali nasproti fantom? Odločim se, da vzamem pri Aleku zastavo in se prestavim pod obok malo pred ciljem. Nisem dolgo stala tam, ko so pritekli.
Ogrnili smo si zastavo in skupaj zadovoljni odtekli v cilj.
YEEEEEESSSSSSS!!!!!!

Alek nas pofotka, nato dobimo brezalkoholno pivo. Začne me zebsti. Organizator je rezal nek polivinil v katerega smo se ovili, nato pa po hitrem postopku v naše domovanje. Z Zdravkom pretransportirava kolo na balkon.
Še vedno dežuje. Po tuširanju se odločim, da mi je lažje, da pripravim za jesti takoj in to tudi razložim Fiftyju, ki že skoraj drema. Nisem vedela kako dolgo bom spala, zato se mi je zdelo lažje, da za jesti pripravim takoj, ker če gremo zdaj spat, potem se pa kdo zbudi, bo lačen in posledično tečen… Povem, da lahko tudi takoj zaspijo in jih bo čakalo za jesti. Odločijo se, da bodo toliko še počakali. Pojemo, posoda tokrat ostane nepomita. Se je mudilo v horizontalo. S Fiftyem vseeno še malce obudiva spomine, pa naju kmalu zmanjka. Ko sem se zbudila, je Alek spet pel (tudi če ni, je tole tu za umetniški vtis! ;-)). Tokrat je on pomival posodo.

Baje sta Zdravko in Samo vmes obiskala ciljno prizorišče, nato pa sta Fifty in Samo zamenjala kavcijo od čipa za tekoči vitamin B12. Na obisk sta prišla Tatjana in Dexi, ki sta prinesla sposojeno čelno svetilko. Skupaj smo popili kavo, no tudi B12 in premlevali vtise. Ko sta odšla, smo pojedli kar je ostalo od prejšnjega obroka, še malo posedeli in se odpravili spat.
Noč je bila burna! Je treskalo in bliskalo! Predvsem v najini sobi! A zakaj predvsem tam? Ker ja na balkonu stalo Samotovo kolo, ki ga je veter uspešno tresel in posledično, so bliskali tisti ventilčki TuTu TuTu TuTu! Ko je Fifty to ugotovil, je naredil red in spalo se je dalje.

ODHOD

Dogovorili smo se, da štartamo ob 8h. Za zajtrk Zdravko speče preostala jajca, pojemo in pospravimo.
Fifty in Samo vzorno naložita kombi, ter že sedimo v njem. Fifty gazdarici preda naše domovanje in ključ, potem se začne zadnji del naše Balatonske Odisejade.
Tokrat smo na trajektu kar v kombiju, saj še vedno po malem naletavajo dežne kaplje.
"Vide" ne rabimo. Fifty obvlada pot proti domu. Naslednja večja postaja je bila Pesnica in oddaja Aleka, kjer smo spoznali kokoši, ki so nam znesle jajca. In smo se jim priporočili tudi za Šparto.
Nato spet ukulele v Zdravkove in Samotove roke in tri štiri smo bili na Zdravkovem dvorišču. Z Zdravkom pobereva svoj del prtljage, Fifty je kasneje odpeljal Samota in poskrbel za čist kombi. Jah, največ dela je imel z mojimi odtisi nog na armaturi in sem obljubila, da bom naslednjič bolj pazila… ;-) .

ZAKLJUČEK

Zgodbic je še - o roleti, pa gondoli..., a naj bo dovolj. Tako. To je bil moj pogled. In vsake oči imajo svojega malarja...
Uspelo nam je! S skupnimi močmi čez 212 km. Meni se je zdelo bistveno, da je Zdravku uspelo narediti 125,5 km dolg nočni trening. Glede na to, kdaj si je poškodoval gleženj in količino regeneracije, se je meni zdela to znanstvena fantastika. Ampak... Verjela sem, ker je vse v glavi! :-)
Ekipa pa... Končno oceno bo gotovo podal šef. Kar se mene tiče pa karkršnekoli superlative bi zdaj tule pisala, bi bilo čisto preveč kičasto! Saj ne rečem, gotovo imamo še priložnosti za izboljšave, a jaz še vedno verjamem...!!! :-)

Hvala vsem štirim za potrpežljivost. Lepo je biti edina ženska v vaši družbi! ;-) :-)

In ja, Alek, v Grčiji bomo definitivno pogrešali tvoje petje! :-)

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 5. del

111,7. - 204. KM

Navijamo za Uroša, ki tu zaključuje, nato pride še Dexi, pa Zdravko. Alek je imel ravno prav uglašeno grlo in Zdravko je bil navdušen nad glasbenim repertoarjem. Ni in ni mogel nehati s komentarjem: »Pa kolko znaš ti to pesmi? Ma mi poje take, ko so jih peli še preden se je rodil!« In najbolj je bila opevana »Seasons in the sun«, ki je postala kar nekaka himna našega Balatona. Skratka, vzdušje na višku! Če so ju na okrepčevalnici pozdravljali z »O sole mio!«, pa sredi noči je bilo, potem si lahko predstavljate!

Alek si natakne nočno opravo in odrinemo naprej. Vmes Samo poskuša odspati kako kitico. Postaja temno. Samo in Alek se ponovno zamenjata. Fifty poskuša zadremati.

Zdravko je lačen. In jedel bi kaj trdega. Naredili smo nekaj, kar bi bilo lahko usodno, a se je tokrat v redu izteklo. Zavili smo v McDonaldsov Drive-in ter naročili hamburgerje. Ko smo dohiteli Zdravka in Samota je bilo že ravno toliko temno, da smo na kolo pritrdili luč, ter dali obema čelni svetilki.

Odločimo se, da se prestavimo na 131. km, da skuham kavo. Tam mimo nas pritečeta Lojze in Boštjan. »Dajmo naši!« Tatjana tudi tu čaka na Dexija in potarna, da nima svetilke. Posodim ji svojo rezervno. Kava je ravno skuhana, ko prideta Zdravko in Samo. Občutek imamo, da tempo malce pada.
Dogovorimo se, da Zdravku zmasiram podplate, medtem, ko se bo javil domačim. Pravi, da mu prija. Malo čudno ga gledam le, ko vstane iz stola. Kot da bi imel »šlauf« okoli pasu se giblje. No, pravi, da gre naprej. BoF sporoči, da je Dušan odstopil. Oh... Fifty oceni, da Zdravko rabi dodatno spodbudo, tako delegira Aleka na kolo in nato se kaj kmalu ustavimo nekje za enim ovinkom in naredimo zasedo. Ko se približata, naredimo rabuko.

In Zdravko si mora popraviti nogavico, saj je imel občutek, da nekaj ni v redu. Res se je kar prilepila na copat.
Alek in Zdravko nato po zakotnih ulicah naprej, Samo zadaj v horizontali, mene zmanjkuje v sede na sovoznikovem sedežu. Novo BoFovo sporočilo: Lojze GTA je tretji! Jupi!!!

Na okoli 159. km sledi menjava ekipe. Samo se prestavi na kolo, Alek za volan, Fifty začne teči z Zdravkom. To pomeni, da je moja naloga pogovor z »Vido«. Imam malo težav, ker na karti ne morem prebrati tako malih črk ali pa je tudi »Vida« pogrešala Fiftyja. ;-) Mi je, ko je bilo treba, Alek pomagal in sva »Vido« poskusila prepričati s skupnimi močmi. Samo kaj, ko je navajena le na črke brez apostrofov, tu pa je že takoj v prvem imenu kraja apostrof. Ja nič, greva po puščicah, pa bo kar bo. Malo morgen! Puščice gredo v neko ozko gaz, kaj pa midva s kombijem? Tja definitivno ne moreva. Sva šla po občutku in uspelo nama je najti okrepčevalnico na 163. km. Dogovor je bil, da na 163. km postaviva postojanko, kjer bom spekla jajca.
Pravzaprav neko »Knapovsko jed« za katero naj bi krožil recept po Facebooku. A kaj ko Facebook ni ravno moja omiljena veja komunikacije in sem tako naredila nekaj »na pamet«, po pripovedih Zdravka. Jajca zmešana z moko. No, naslednjič bo gotovo bolje. Mi je bilo pa zanimivo, da je imel Zdravko kljub pretečenim cca 80 km še vedno izostren okus! Je ugotovil, da ni delano na olivnem pač pa navadnem olju. Jah, to je pa tisto, ko je vrhovni šef imel komando nad tem kaj s sabo in da bo čim manj… ;-) Teknilo pa je tako Zdravku kot Samotu ali Aleku. Hmmm, vidim, da sem pa tule res že skoraj stoje spala.

Zelo malo smo uporabljali telefon. A tu ga je bilo treba. Je namreč Fifty dal komando, da ko bosta z Zdravkom kak km pred okrepčevalnico, da bo poslal Samota naprej, da me opozori, da segrejem ponev.

Le slučajno sem gledala v smer od koder naj bi prišel Samo, ko sem videla neko vesoljsko plovilo, ki je švignilo mimo, namesto levo v ulico. No, prividov še nisem imela, ampak Samotovo kolo ima ene posebne ventilčke! Take, ki svetijo sami od sebe. In to na prvem kolesu ene in na zadnjem kolesu druge barve. Na fotki se žal ne vidi...vTuTu TuTu TuTu… Tole je težko napisat, da bi si človek lahko predstavljal, kako je Alek tole uglasbil! Vesoljsko pač. Skratka »zakurblam šporget« in upam, da bosta Zdravko in Fifty prišla preden se olje segreje do mere, ko bo ponev zajel ogenj. Alek medtem v kombiju tišči oči skupaj.

Potem pa spet naprej. Kar nekaj težav sem imela s komunikacijo z »Vido«. Tako sva z Alekom prevozila kar nekaj ulic in uličic, da sva spet našla traso. In parkirala tako, da ko bi šli ostali trije mimo, da jih opaziva. Ura je okrog šeste zjutraj in odločim se, da Anki napišem SMS. Mene bi na njenem mestu gotovo skrbelo. Zadnjič smo se ji javili okrog polnoči. V tistem so najini soborci ravno šli mimo. Kombinirajo hojo in tek.
Prestaviva se naprej in narediva en prekršek. Čez polno črto v enosmerno ulico v nasprotno smer. Še dobro, da je policijska patrulja prišla za nama kasneje. Baje do nekaterih drugih spremljevalcev niso bili usmiljeni in so pisali listke s kaznimi. Tu mi uspe dejansko toliko zapreti oči, da bi lahko govorila o power sleepu. A že spet so tu ostali trije. Ki dobijo celo kruh s sirom na okrepčevalnici. So se jim kar oči zasvetile po vseh jabolkih, rozinah, piškotih.

Midva premišljujeva ali bi šla nazaj od koder sva prišla, a vidiva tisto policijsko patruljo… Pa tudi prijazni možak na okrepčevalnici nama želi nekaj dopovedati in na koncu smo se uspeli sporazumeti, da naj greva kar za tekači. Aleka milo poprosim, da mi ustavi nekje, kjer bom lahko odložila odvečno težo. Uspe nama najti primeren prostor. Še nekaj fotk tekačev, nato naju Fifty usmeri kje naprej. Občutek imam, da je Samo podobno bled, kot sem ga videla po Formaratonu in da bi bilo dobro, da dobi menjavo. Ker sem kljub vsemu bolj spretna na kolesu (čeprav Fiftyju delam sive lase ;-) ) kot za volanom, Aleka postavim pred dejstvo, da se bom ponovno preoblekla v kolesarske hlačke in zamenjala Samota. Kalkulirala sem samo, koliko je še do konca in če bom zmogla, da ne bom tik pred koncem, ko bomo morda še kako rabili energijo, jaz cegla. Gledam knjižico, kjer so bile narisane okrepčevalnice in računam. Najbolje bi mi bilo zamenjati na 185 km, a tam avto ne more zraven. Torej je varianta 183. km ali 189. km. Mislim, da sem Samota dejansko zamenjala tam nekje med 185. in 189. km. Torej še dobrih 20 km do cilja je ostalo. Fifty in Zdravko enakomerno nadaljujeta. Na eni od okrepčevalnic Zdravka namažemo s kremo proti soncu. Dobi se celo ananasov kompot, a kaj, ko gospa nima žlice ali zajemalke s katero bi delila. Se je brodilo po tisti konzervi, da je bolje, da tekači za nami tega niso videli.

Na 193,2 km so imeli pa na okrepčevalnici toliko paradižnika, da nisem bila prepričana, če nismo zašli na »angro tržnico« na Rudniku. Sem si želela, da jo hitro ucvremo naprej, da jih slučajno ne bodo začeli metati za nami.

Spalo se mi je. Sledila sem pogovoru Zdravka in Fiftyja a prav zgovorna nisem bila. Fifty mi zastavi vprašanje, za katerega bi za odgovor že ob »normalnih« razmerah rabila kak trenutek za odgovor. Me prijazno sune s komolcem, kot »No, kaj misliš?« in me pogleda s tistim svojim navihanim pogledom, ki me vedno razoroži. Spet sem zbujena. In celo uspe mi nekaj odgovoriti. Kako bo z realizacijo odgovora bomo pa videli v kratkem. ;-)
Za v nasprotno smer se na nekem koščku zbirajo motoristi. Nato ugotovimo, da so imeli festival. Pot je vodila tudi mimo »Grey Cattle«. Celo na tabli je bilo označeno. Fascinirali so me rogovi in morala sem postat in pofotkat.
Ko smo se naslednjič srečali z Alekom in Samotom, je Fifty takoj opazil, da manjka plapojoča zastava, ki smo jo imeli na avtu. Ne vem ali sta se kaj vračala in iskala ali ne, mi smo jo mahnili naprej.
Tam na 203. km je bila okrepčevalnica na »rivi«, po tem, ko se je šlo čez en zanimiv park. Se je že malo čudno vreme napravljalo, drugače bi bile lahko tu fenomenalne fotke. Kar malo žal mi je bilo, da sem se tu odločila le za malega CanONa. Na 204. km sta se nam spet lahko pridružila Samo in Alek, ki sta fantoma prinesla tekoči vitamin B12.
Ko jima je stekel po grlih, je prišel mimo možak, ki je pospravljal tamkajšnje ulice. Mu nisem pustila, da bi tale naša dva tekača naložil v svojo gajbico! ;-)

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 4. del

FIFTY
Odločili smo se, da gre kombi direktno na 86,5 km, da se Zdravko v miru pripravi. Fifty na začetku ni bil tako zabaven kot Alek. Ampak glede na količino skupaj preživetih km in izkušnje tega niti nisem pričakovala. Zna v trenutku tako pozitivno presenetit, da me ni skrbelo, kako bo. In tudi tokrat me ni razočaral.

Bistveno mi je bilo, da mu izraz na obrazu ne postane kot na lanskem maratonu v Radencih. Pa to sploh ni bilo vprašanje! Tako je šibal, da sem ga s kolesom komaj dohajala. »Kakšen tempo bi pa ti rad imel?« »Tak, po občutku.« No, glede na to v kateri prestavi sem gonila in glede na frekvenco obratov sem vedela, da je hitrejši od Aleka. Zdaj me kako Fiftyjevo navodilo ne preseneti več, on pa se je tudi upam navadil, kaj pomeni, da grem malo naprej. Pa tu ni bilo krize, ker bi razdaljo brez težav zmogel tudi brez mojega spremstva. A se ne bi pustila vreči s kolesa. Bi bila fotozgodba čisto preveč okrnjena.
Tudi midva vidiva morje! Pa skozi neko goščavo, kjer sva nato srečala Inota. Me je Fifty od daleč opozoril nanj. Grem naprej preverit, kako mu gre, in mu podam vodo. Nič preveč navdušen ni bil nad počutjem, a vanj tako ali tako ne dvomim. Tudi s Fiftyjem izmenjata nekaj besed, pa Fifty potegne naprej.

Pred sabo sva pred enim od ovinkom videla Dušana Mravljeta, ko se je ravno posvetoval z Nežo. S Frenkom z Dušanovega spremstva si pomahava in se spodbudiva. Prehitim Dušana in Nežo. Dušan se prav hvaležno zahvali za spodbudne besede. Možak je res od sile. Prestavim se tako, da lahko pofotkam Fiftyja in Dušana skupaj. Tako z ramo ob rami.

Fifty je bil tokrat hitrejši. Sestavim se na kolo in ponovno prehitim Dušana, ki prijazno odzdravi z roko. Dohitim Fiftyja, ki mi kar malce zaskrbljen pove, da ima Dušan bolečine na notranjem delu noge. Glede na tempo sva tako že prej ugotavljala, kaj je narobe. Oba si zaželiva, da bi Dušanu uspelo do cilja. Pa naprej.

Srečava BoFa, ki navija, pa Sebi, ki z Žižo čaka Inota. Fiftyja poskušam pregovoriti, da bi tudi on poziral z makom. A ne enako kot Alek, pa nekako ni bil navdušen. Mislim, da je rekel, »Sem neopredeljen!«, meni pa je padla morala za nadaljnje prosjačenje. Tako sem mojo željo po zgodbi o maku in Spartathlon teamu morala pozabit. Ker ga je bilo naokrog res veliko, bi z veseljem eksperimentirala. A kot sem že napisala, za dobro fotko je dobro, da tudi model sodeluje… No, vsaj za vtikanje čipa sem ga prepričala, da je poziral, in je tako serija »Čipiranje« popolna.

Ko sem tam na okoli 85. km začela s stavkom o riti, me je Fifty raje poslal na menjalno točko, da sem Aleka in Zdravka pripravila, da morata na štart. Našla sem jih v okrepčevalnici, kjer jim je uspelo organizatorje pregovoriti, da so dobili manjšo porcijo makaronov.

ZDRAVKOC
Ko so me pubeci zagledali, je nastala manjša nervoza, ki pa se je ob prihodu Fiftyja porazgubila. Prav užitek je videti toliko ene pozitivne energije na kupu. Tri, štiri, zdaj in že je Zdravko začel svoj del poti.

Ste opazili? Glavni akter pa ga do sedaj skoraj nisem omenila? Se je držal zadaj, fotkal in tako potihem širil pozitivno energijo! Zdravko je Samotu razložil, kako naj mu pripravi napitek, tako sem imela dovolj časa, da pozdravim Sebi, Tatjano, Dexija in Inota, ki so prav tako na tej razdalji prvič izvedli menjavo.
Dovolj časa sem imela tudi, da sem se preoblekla. S Fiftijem sva šla preverit, če tudi midva lahko dobiva kaj za pojest in res so se naju usmilili. Sicer pa sva tako grdo gledala, ko so začele dekline nekaj jamrat, da si niti niso upale izvesti kaj drugega kot nama naložiti v plastične skledice. Nato naprej. Samo še nama ponovno razloži, kdaj in kaj naj pripraviva Zdravku, če bo on slučajno takrat na kolesu. Če sem odkrita, mi potem malo zmanjka filma, na katerem km sta se Alek in Samo zamenjala.
Na 102 km je bil z Zdravkom Samo. Z Alekom sva čakala nanju ob okrepčevalnici, Fifty pa je poskušal, kako bi v vesoljni svet sporočili kako nam gre. Ta okrepčevalnica bo še najbolj ostala v spominu Aleku, saj mu niso privoščili koščka kruha z margarino. Smo se na to temo še nasmejali, da so bolele trebušne mišice. Ker so bile tu zapornice ob prehodu čez železniško progo spuščene, sta tudi Samo in Zdravko morala počakati. In ravno prav, ker je Samo priskočil na pomoč Fiftyju pri tehniki, Alek pa ga je zamenjal na kolesu.
Fifty mi je razložil, kako se gospo »Vido« pripravi do tega, da te vodi po ulicah v okolici. Njegova odločitev, da z Zdravkom odteče zadnjih 50 km, je bila zdaj trdna. Prestavili smo se na 111,7. km. Tik preden smo prispeli smo srečali Uroša, ki ga je čakal zadnji km do predaje zajcu. Parkiramo in se podamo peš na točko.

Že tam od 86,5. km pa nam ne gre iz glave misel, da je MiroR brez majice. Pubeci so jo sicer prijazno vzeli v varstvo, a še ena šola je za nami. Kako naj Miru dostavimo brezrokavnik? Pojma nimamo kako daleč nazaj je. Nismo še vedeli, da je sploh odstopil. Ko smo to zvedeli, smo bili še bolj slabe volje, da so pubeci privolili, da pospravijo njegovo vetrovko. Brez majice in brez spremstva. Tole ni dobro. Skrbelo nas je. Kar oddahnili smo se, ko sta Vreme in Marjetka povedala, da onadva ostaneta tam na 111,7. km in bosta lahko predala majico. Za naslednjič sem prepričana, da bomo močno premislili, kakšne usluge bomo delali. Zavedali smo se, da se tudi nam lahko zgodi marsikaj in bi rabili pomoč, a kje so meje solidarnosti?

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 3. del

SAMO
Na približno 13tem km dohitimo Samota. Pofotkamo, nato se preoblečem v kolesarske hlačke. Bila sem na vrsti za suport na kolesu. Če sem na kolesu, tudi najlažje pofotkam kako zanimivo fotko, ki bi mi v kombiju gotovo ušla. In tu od 13. pa tam do 40. km, do kjer naj bi Samo tekel, sem imela občutek, da so non-stop bregi. Malo gor, malo dol. Pa en odsek, ki je spominjal na treking ligo po dežju. Blata do kolen. No saj se je dalo najti za kako stopalo malo bolj zbitega dela, a na zračnice se je blato uspešno prijelo. Sem prišla iz tistega dela kot iz blatne kopeli. Pa saj smo bili ob Blatnem jezeru, kajne?!
Mi je uspelo Samotu podati gel za nadaljnje km. Tudi tak breg je bil navzdol, da mi je kapo odneslo in jo je za mano prinesel prijazni tekač. Samo je bil dobro razpoložen, a kaj ko nič kaj zgovoren. Po bregu navzdol pa je letel kot sneta sekira. Noge in roke so opletale kot stolčki na vrtiljaku v Gardalandu.
Potem sem bila pa jaz dvakratno kregana. Ker ga ne bremzam in ker ne pazim dovolj na mimovozeče avtomobiliste. Baje sem povesila nos. Saj ne rečem, da se nisem počutila kot mala šolarka, ki je bila kregana, ker je uporabila malo namesto velike začetnice :-), pa mi je tudi godilo, da fantom ni vseeno zame. In pred očmi se mi je naslikala tista okrvavljena ženska, ko sem se vračala po mobitel. In verjamem, da nisem ravno lepo gledala. S Samotom srečujeva slovenske tekače, ki so mene dobro pustili za sabo, Samo pa tera kot da bi bil on na tekmi z »mojo« razdaljo. Očitno je nanj večerni trening dobro deloval. ;-)
Letelo je tako, da sem v neki vasi komaj ujela navijanje Ekipe srčnih, Tatjane in Dexija. Me nekje na hmmm, kaj pa vem, okoli 30. km prepričajo,da predam belanco kolesa Aleku in se vmes najem bureka. Pa se nato z Alekom ponovno zamenjava, ker naj bi po planu on na 40. km prevzel štafetno palico. Nastopi manjša kriza in že kak km pred 40. odhitim Aleku razložiti, da je njegov čas nastopil. Samotu moški ego, da bi ga v teku zamenjala jaz, nekako ni pustil s trase. Zamenja ga Alek in za sprostitev nog ga Samo spremlja še kak km. Potem se ponovno zamenjava. On gre v »box« na počitek, jaz pa na kolo. Saj ne vem kdaj, ampak baje sem enkrat izjavila, da si takih menjav na kolesu nisem predstavljala. Ne nisem si predstavljala, da bom naredila čez 100 km. A ko sem uredila glavo in prepričala rit, da bo definitivno zdržala, mi niti na misel ni prišlo, da bi se spravila dol.


ALEK
Alek je izredno dobre volje. Že kmalu po predaji vidim, da bo tole eden bolj zabavnih delov poti. Ni in ni mu šlo v glavo kako se lahko tekmovanje imenuje tek okoli Baltskega jezera. Je vseskozi govoril, da je to le ena od marketinških fint Madžarov, ker morja ;-) ni in ni.
Sva predelala od želodčne kisline do reševanja pred kačami, vzponov na gradove…

In kar naprej nama je zmanjkovalo denarja in je bilo treba na »bankomat«. No, to ni bil tazaresni bankomat, pač pa škatlica za čipiranje. Ja sva bila res potratna. Taka škatlica je bila skoraj na vsaki kontrolni točki.

Sem morala v prid slovenskih navijačic skoraj v borbo z madžarskimi, ki so Aleku v čast organizirale cele Fan club kampanje! Ni čudno, ko pa je "oblajal" vsakega tekača in tekačico, ki jih je prehitel. Se jim je vtisnil v spomin. Njegova največja fana sta bila nato Kata in Piko!
Na ravnem predelu, kjer je sonce neusmiljeno žgalo, sva prehitela MirotaR, ki so se mu začenjale prebavne težave. Tam sem bila navdušena nad ostalo ekipo, ki naju je prehitevala s kombijem po desni in je iz ene moje geste (dvignjene stekleničke za vodo) ugotovila, da rabim vodo. Na naslednji okrepčevalnici je bil tako strogi redar, da mi je Fifty komaj lahko podal stekleničko. To, da bi tam jaz dotakala vodo, kot sem to počela na drugih okrepčevalnicah, ni bilo šans! Je možak piskal s piščalko, kot da je na križišču na Bavarskem Dvoru ob prometni konici. Na eni od okrepčevalnic, kjer je v našem fotoalbumu sicer zapisano, da Alek želi z vodo poplaknit mak, so bile na voljo olive, ki so Aleku še posebno teknile. Precej neobičajna ponudba oz ponudba, ki je na tekih še nisem doživela.
Všeč mi je bilo Alekovo sodelovanje z mojim fotoaparatom. Navdušena sem bila, ko se je sam od sebe ulegel v mak ob poti in je tako nastala verjetno moja najboljša fotka z Ultrabalatona. Lahko je biti fotograf, če model sodeluje! :-) Malo manj je bila nad najinim početjem navdušena tekačica, ki sta jo spremljali hčerkici na kolesih. Je nekaj bentila, ker sem jih stalno dohitevala, prehitevala… Se nisem pustila zmesti. In ko sva začela uglaševati Alekovo grlo sem zvedela marsikatero zanimivo zgodbico. Npr. kako se lahko ob »Od Vardara pa do Triglava« faše knock-out… In celo eno pesmico nama je uspelo odpeti v celoti. Dan ljubezni. Ja res je bil dan, ki ga ne pozabiš nikdar. Ob Alekovi predaji Fiftyju pa je bilo na repertoarju »…al ga bom zataušala, al ga bom prodala…«. In sem ju res. Aleka za Fiftyja.
Predaje nisem uspela pofotkati, ker sem predajala vlažilne robčke Samotu. Tudi te bi lahko imeli v dvojniku. Ene na kolesu in ene v kombiju. Kot opomnik za naslednjič. Tu je bil 69,9 km. Fiftyja je čakalo dobrih 16 km do 86,5km, kjer naj bi bila predaja Zdravku.