Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 2. del

DAN D
Zjutraj je budilka zvonila malo pred osmo. Zbudila sem se že prej, ker mi je bilo vroče, pa trening s prejšnjega dne je vplival predvsem na mehur ;-). Vedela sem, da se bo naenkrat začelo muditi, zato sem že prejšnji večer prerazporedila osebno prtljago tako, da je bilo ločeno, kar je ostalo »doma«. Pa zajtrk je bilo treba pripravit.
Na jedilniku so bila jajca s kmetije Alekove tašče in tasta. Pa margarina, marmelada, med. Alek je v stoje sanjal o vonju kave, čeprav se je voda šele grela. Spakirati je bilo treba »kuhinjo«. Moje posode, ki so se že marsikdaj izkazale za odlične, saj smo jih uporabili za mizo, stol, podlago,… so tudi tokrat dobro odigrale svojo vlogo. Bala sem se, da kaj pozabim. Nismo vedeli, kako lačni bomo na poti. Ali bo hrane z okrepčevalnic dovolj ali bom sestavila kuhalnik in bom kaj kuhala. Ker je kombi čisto dovolj velik, sem kljub Fiftyjevemu strogemu nadzoru vzela kako stvar, ki je tokrat nismo rabili, a nikoli ne veš. Še brisače sem si sposodila z našega domovanja. Glede na vremensko napoved nam ni bilo jasno, ali bo tudi nebo tako – jasno – ali bomo mokri kot miši. Manjkal je kak kos časopisa, da bi ga zatlačili v premočene teniske.

Moja glavna naloga, no ali pa tista, ki jo imam poleg masaže najraje, je fotografiranje. Za vsak slučaj sem tudi tokrat vzela s seboj oba moja pomočnika. Velikega NikONa in malega CanONa. Kar nekaj spominskih kartic je šlo v mojo škatlico. In za Grčijo bo treba verjetno dodati še kako. Tam bo zaradi kasnejših mojih ciljev treba verjetno delati v RAW formatu, kjer fotka porabi še več prostora. Pa še kak objektiv bom preverila, preden bomo šli. Za vsak slučaj sem prejšnji večer dofilala baterije. In skrbno pazila, da ne pozabim fototorbe.

Fifty je delegiral naloge ostalim članom ekipe. S Samotom sta preverila kolo in pripravila kombi za pot. Znosili so v kombi vso pripravljeno prtljago in že je bilo treba na štart. Srečali smo Natalijo in Roberta, ki sta tekmovala v dvojici, in njuno spremstvo. Pa Lojzeta – GTA z ekipo, Dušana Mravljeta, Nežo, Frenka in BoFa, Vremenkota in Marjetko, Sebi in Inota, no in končno tudi Uroša, da smo mu predali številke. Želeli smo narediti skupinsko sliko slovenskih udeležencev. Vseh ni bilo na štartu, a večino nam je uspelo spraviti s slovensko zastavo pred objektiv.


Prav veliko časa tam na štartnem prostoru ni bilo. Mi smo se dogovorili, da se Alek na štartu in cilju žrtvuje in nas pofotka. Že prej mu je Fifty pokazal in razložil, na kateri »kandelaber« naj se nasloni, da ga množica ne povozi in da nas bo ujel v objektiv. Nato smo morali mi po pravi liniji mimo, da je lahko uspešno opravil svojo nalogo.


ALJA

Dogovor je bil, da najprej odtečem jaz tistih mojih »ubogih« 5 km. In nekateri naj kar mislijo, da me je lahko sram za tako malo enomestno številko. Moj cilj na tem teku ni bil tek, ampak uspešno opravljene naloge v spremljevalni ekipi. Vesela sem bila dejstva, da sva se z Vremenom zmenila, da skupaj odtečeva teh nekaj km. Na začetku je kar breg in zdelo se mi je, da Vreme tako pospešuje, da mu sploh ne bom uspela slediti. A sem imela v glavi le to, da sem kdaj pretekla tudi že kaj več in da bom teh 5 km pa že »oddelala«.

Na vrhu brega si oddahnem, ker se mi zdi, da zdaj bom pa lažje sledila. A kaj, ko ni trajalo dolgo. Je nek domačin Vreme potrepljal po rami in začel nekaj kazati na torbico za pasom in edino, kar sem ga razumela, je telefon. In sem bila prepričana, da si ga je želel sposoditi. Pa se je izkazalo, da ga je Vreme zgubil. Tako sem ostala sama. Glava je bila takrat zmedena. Mi je Vreme predstavljal kar nekako berglo in sem se morala prepričat, da bom tudi sama zmogla. Takrat se je pot prevesila navzdol in na svoji desni sem opazila tudi Samota, ki je imel nalogo, da me spremlja na kolesu in na kontrolni točki zamenjava vlogi. Potem pa neka gužva pred mano. Saj mi ni bilo jasno, ali čakamo, da bo šel vlak mimo, ali kaj. Kar neka zmeda je nastala. In ta je bila, ker so vsi moleli prste s čipi v neko žensko, ki ji vloge na tistem mestu čisto nič ne zavidam. Ko tudi meni uspe prst vtakniti v tisto napravico, sem že mislila naprej. Saj še ni bilo okrepčevalnice. Pogledam zmedeno okrog in zagledam Samota, ki čaka na predajo.

Samo odhiti naprej in še preden sem uspela zajahati kolo, se ob meni pojavi Vreme, ki pravi, da se je s Samotom dogovoril, da se jaz s kolesom vrnem proti štartu in preverim, če je kje mobitel. Šlo mi je po glavi le to, da smo rekli, da smo ekipa in da delamo za ekipo. Kaj zdaj? Poskušam od Vremena dobiti Marjetkino številko, pa pravi, da je nima. Ja nič. Grem nazaj. So mi fantje kasneje rekli, da sem šibala kot na Tour de France. Vmes sem nekje v koloni, ki je čakala, da jo redarji spustijo mimo, slišala klice BoFa z vprašanjem »Kam?«. Nato vidim naš kombi in odleže mi, da bom razložila situacijo. Saj ali se strinjajo ali ne nisem spraševala, le seznanila z dejstvom. In nato je šlo navzgor….In v moji glavi nešteto vprašanj: »Do kje naj grem? Kako daleč je že Samo, ga bom uspela uloviti? Ali naj grem čisto na štart? Koliko energije mi bodo pobrali tile intervali? Kako besni bodo ostali člani ekipe? Ali sem naredila prav?« Uf. Sem bila že na štartu.

Iz mene je lilo, kot da bi pravkar stopila iz jezera. Žejna pa, da ne pomnim…Uspem najti predstavnika organizatorjev in mu razložiti, da če kdo najde mobitel, pripada članu slovenske ekipe. In nato spet v tisti the klanec. Na sredini ceste ob kolesu stoji ženska in ob pogledu nanjo se zgrozim. Popolnoma krvav obraz. Z robcem poskuša otreti kri. Vidim, da je drugače čisto ok, tako nadaljujem z gonjenjem v breg. Glava pa mi spet odtava. Kje je pa moja čelada? Kaj pa če bi bila jaz na njenem mestu? Bi imeli člani ekipe z mano čisto preveč dela… In ko mi uspe priti do mesta, kjer sva se z Vremenom razšla, mi trobijo člani ekipe, ki so se odločili, da me čisto predolgo ni nazaj in so me prišli iskat. Jih je skrbelo zame. No, ekipa je bila spet popolna. Složni smo, da je bilo tole odveč.