Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 4. del

FIFTY
Odločili smo se, da gre kombi direktno na 86,5 km, da se Zdravko v miru pripravi. Fifty na začetku ni bil tako zabaven kot Alek. Ampak glede na količino skupaj preživetih km in izkušnje tega niti nisem pričakovala. Zna v trenutku tako pozitivno presenetit, da me ni skrbelo, kako bo. In tudi tokrat me ni razočaral.

Bistveno mi je bilo, da mu izraz na obrazu ne postane kot na lanskem maratonu v Radencih. Pa to sploh ni bilo vprašanje! Tako je šibal, da sem ga s kolesom komaj dohajala. »Kakšen tempo bi pa ti rad imel?« »Tak, po občutku.« No, glede na to v kateri prestavi sem gonila in glede na frekvenco obratov sem vedela, da je hitrejši od Aleka. Zdaj me kako Fiftyjevo navodilo ne preseneti več, on pa se je tudi upam navadil, kaj pomeni, da grem malo naprej. Pa tu ni bilo krize, ker bi razdaljo brez težav zmogel tudi brez mojega spremstva. A se ne bi pustila vreči s kolesa. Bi bila fotozgodba čisto preveč okrnjena.
Tudi midva vidiva morje! Pa skozi neko goščavo, kjer sva nato srečala Inota. Me je Fifty od daleč opozoril nanj. Grem naprej preverit, kako mu gre, in mu podam vodo. Nič preveč navdušen ni bil nad počutjem, a vanj tako ali tako ne dvomim. Tudi s Fiftyjem izmenjata nekaj besed, pa Fifty potegne naprej.

Pred sabo sva pred enim od ovinkom videla Dušana Mravljeta, ko se je ravno posvetoval z Nežo. S Frenkom z Dušanovega spremstva si pomahava in se spodbudiva. Prehitim Dušana in Nežo. Dušan se prav hvaležno zahvali za spodbudne besede. Možak je res od sile. Prestavim se tako, da lahko pofotkam Fiftyja in Dušana skupaj. Tako z ramo ob rami.

Fifty je bil tokrat hitrejši. Sestavim se na kolo in ponovno prehitim Dušana, ki prijazno odzdravi z roko. Dohitim Fiftyja, ki mi kar malce zaskrbljen pove, da ima Dušan bolečine na notranjem delu noge. Glede na tempo sva tako že prej ugotavljala, kaj je narobe. Oba si zaželiva, da bi Dušanu uspelo do cilja. Pa naprej.

Srečava BoFa, ki navija, pa Sebi, ki z Žižo čaka Inota. Fiftyja poskušam pregovoriti, da bi tudi on poziral z makom. A ne enako kot Alek, pa nekako ni bil navdušen. Mislim, da je rekel, »Sem neopredeljen!«, meni pa je padla morala za nadaljnje prosjačenje. Tako sem mojo željo po zgodbi o maku in Spartathlon teamu morala pozabit. Ker ga je bilo naokrog res veliko, bi z veseljem eksperimentirala. A kot sem že napisala, za dobro fotko je dobro, da tudi model sodeluje… No, vsaj za vtikanje čipa sem ga prepričala, da je poziral, in je tako serija »Čipiranje« popolna.

Ko sem tam na okoli 85. km začela s stavkom o riti, me je Fifty raje poslal na menjalno točko, da sem Aleka in Zdravka pripravila, da morata na štart. Našla sem jih v okrepčevalnici, kjer jim je uspelo organizatorje pregovoriti, da so dobili manjšo porcijo makaronov.

ZDRAVKOC
Ko so me pubeci zagledali, je nastala manjša nervoza, ki pa se je ob prihodu Fiftyja porazgubila. Prav užitek je videti toliko ene pozitivne energije na kupu. Tri, štiri, zdaj in že je Zdravko začel svoj del poti.

Ste opazili? Glavni akter pa ga do sedaj skoraj nisem omenila? Se je držal zadaj, fotkal in tako potihem širil pozitivno energijo! Zdravko je Samotu razložil, kako naj mu pripravi napitek, tako sem imela dovolj časa, da pozdravim Sebi, Tatjano, Dexija in Inota, ki so prav tako na tej razdalji prvič izvedli menjavo.
Dovolj časa sem imela tudi, da sem se preoblekla. S Fiftijem sva šla preverit, če tudi midva lahko dobiva kaj za pojest in res so se naju usmilili. Sicer pa sva tako grdo gledala, ko so začele dekline nekaj jamrat, da si niti niso upale izvesti kaj drugega kot nama naložiti v plastične skledice. Nato naprej. Samo še nama ponovno razloži, kdaj in kaj naj pripraviva Zdravku, če bo on slučajno takrat na kolesu. Če sem odkrita, mi potem malo zmanjka filma, na katerem km sta se Alek in Samo zamenjala.
Na 102 km je bil z Zdravkom Samo. Z Alekom sva čakala nanju ob okrepčevalnici, Fifty pa je poskušal, kako bi v vesoljni svet sporočili kako nam gre. Ta okrepčevalnica bo še najbolj ostala v spominu Aleku, saj mu niso privoščili koščka kruha z margarino. Smo se na to temo še nasmejali, da so bolele trebušne mišice. Ker so bile tu zapornice ob prehodu čez železniško progo spuščene, sta tudi Samo in Zdravko morala počakati. In ravno prav, ker je Samo priskočil na pomoč Fiftyju pri tehniki, Alek pa ga je zamenjal na kolesu.
Fifty mi je razložil, kako se gospo »Vido« pripravi do tega, da te vodi po ulicah v okolici. Njegova odločitev, da z Zdravkom odteče zadnjih 50 km, je bila zdaj trdna. Prestavili smo se na 111,7. km. Tik preden smo prispeli smo srečali Uroša, ki ga je čakal zadnji km do predaje zajcu. Parkiramo in se podamo peš na točko.

Že tam od 86,5. km pa nam ne gre iz glave misel, da je MiroR brez majice. Pubeci so jo sicer prijazno vzeli v varstvo, a še ena šola je za nami. Kako naj Miru dostavimo brezrokavnik? Pojma nimamo kako daleč nazaj je. Nismo še vedeli, da je sploh odstopil. Ko smo to zvedeli, smo bili še bolj slabe volje, da so pubeci privolili, da pospravijo njegovo vetrovko. Brez majice in brez spremstva. Tole ni dobro. Skrbelo nas je. Kar oddahnili smo se, ko sta Vreme in Marjetka povedala, da onadva ostaneta tam na 111,7. km in bosta lahko predala majico. Za naslednjič sem prepričana, da bomo močno premislili, kakšne usluge bomo delali. Zavedali smo se, da se tudi nam lahko zgodi marsikaj in bi rabili pomoč, a kje so meje solidarnosti?

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 3. del

SAMO
Na približno 13tem km dohitimo Samota. Pofotkamo, nato se preoblečem v kolesarske hlačke. Bila sem na vrsti za suport na kolesu. Če sem na kolesu, tudi najlažje pofotkam kako zanimivo fotko, ki bi mi v kombiju gotovo ušla. In tu od 13. pa tam do 40. km, do kjer naj bi Samo tekel, sem imela občutek, da so non-stop bregi. Malo gor, malo dol. Pa en odsek, ki je spominjal na treking ligo po dežju. Blata do kolen. No saj se je dalo najti za kako stopalo malo bolj zbitega dela, a na zračnice se je blato uspešno prijelo. Sem prišla iz tistega dela kot iz blatne kopeli. Pa saj smo bili ob Blatnem jezeru, kajne?!
Mi je uspelo Samotu podati gel za nadaljnje km. Tudi tak breg je bil navzdol, da mi je kapo odneslo in jo je za mano prinesel prijazni tekač. Samo je bil dobro razpoložen, a kaj ko nič kaj zgovoren. Po bregu navzdol pa je letel kot sneta sekira. Noge in roke so opletale kot stolčki na vrtiljaku v Gardalandu.
Potem sem bila pa jaz dvakratno kregana. Ker ga ne bremzam in ker ne pazim dovolj na mimovozeče avtomobiliste. Baje sem povesila nos. Saj ne rečem, da se nisem počutila kot mala šolarka, ki je bila kregana, ker je uporabila malo namesto velike začetnice :-), pa mi je tudi godilo, da fantom ni vseeno zame. In pred očmi se mi je naslikala tista okrvavljena ženska, ko sem se vračala po mobitel. In verjamem, da nisem ravno lepo gledala. S Samotom srečujeva slovenske tekače, ki so mene dobro pustili za sabo, Samo pa tera kot da bi bil on na tekmi z »mojo« razdaljo. Očitno je nanj večerni trening dobro deloval. ;-)
Letelo je tako, da sem v neki vasi komaj ujela navijanje Ekipe srčnih, Tatjane in Dexija. Me nekje na hmmm, kaj pa vem, okoli 30. km prepričajo,da predam belanco kolesa Aleku in se vmes najem bureka. Pa se nato z Alekom ponovno zamenjava, ker naj bi po planu on na 40. km prevzel štafetno palico. Nastopi manjša kriza in že kak km pred 40. odhitim Aleku razložiti, da je njegov čas nastopil. Samotu moški ego, da bi ga v teku zamenjala jaz, nekako ni pustil s trase. Zamenja ga Alek in za sprostitev nog ga Samo spremlja še kak km. Potem se ponovno zamenjava. On gre v »box« na počitek, jaz pa na kolo. Saj ne vem kdaj, ampak baje sem enkrat izjavila, da si takih menjav na kolesu nisem predstavljala. Ne nisem si predstavljala, da bom naredila čez 100 km. A ko sem uredila glavo in prepričala rit, da bo definitivno zdržala, mi niti na misel ni prišlo, da bi se spravila dol.


ALEK
Alek je izredno dobre volje. Že kmalu po predaji vidim, da bo tole eden bolj zabavnih delov poti. Ni in ni mu šlo v glavo kako se lahko tekmovanje imenuje tek okoli Baltskega jezera. Je vseskozi govoril, da je to le ena od marketinških fint Madžarov, ker morja ;-) ni in ni.
Sva predelala od želodčne kisline do reševanja pred kačami, vzponov na gradove…

In kar naprej nama je zmanjkovalo denarja in je bilo treba na »bankomat«. No, to ni bil tazaresni bankomat, pač pa škatlica za čipiranje. Ja sva bila res potratna. Taka škatlica je bila skoraj na vsaki kontrolni točki.

Sem morala v prid slovenskih navijačic skoraj v borbo z madžarskimi, ki so Aleku v čast organizirale cele Fan club kampanje! Ni čudno, ko pa je "oblajal" vsakega tekača in tekačico, ki jih je prehitel. Se jim je vtisnil v spomin. Njegova največja fana sta bila nato Kata in Piko!
Na ravnem predelu, kjer je sonce neusmiljeno žgalo, sva prehitela MirotaR, ki so se mu začenjale prebavne težave. Tam sem bila navdušena nad ostalo ekipo, ki naju je prehitevala s kombijem po desni in je iz ene moje geste (dvignjene stekleničke za vodo) ugotovila, da rabim vodo. Na naslednji okrepčevalnici je bil tako strogi redar, da mi je Fifty komaj lahko podal stekleničko. To, da bi tam jaz dotakala vodo, kot sem to počela na drugih okrepčevalnicah, ni bilo šans! Je možak piskal s piščalko, kot da je na križišču na Bavarskem Dvoru ob prometni konici. Na eni od okrepčevalnic, kjer je v našem fotoalbumu sicer zapisano, da Alek želi z vodo poplaknit mak, so bile na voljo olive, ki so Aleku še posebno teknile. Precej neobičajna ponudba oz ponudba, ki je na tekih še nisem doživela.
Všeč mi je bilo Alekovo sodelovanje z mojim fotoaparatom. Navdušena sem bila, ko se je sam od sebe ulegel v mak ob poti in je tako nastala verjetno moja najboljša fotka z Ultrabalatona. Lahko je biti fotograf, če model sodeluje! :-) Malo manj je bila nad najinim početjem navdušena tekačica, ki sta jo spremljali hčerkici na kolesih. Je nekaj bentila, ker sem jih stalno dohitevala, prehitevala… Se nisem pustila zmesti. In ko sva začela uglaševati Alekovo grlo sem zvedela marsikatero zanimivo zgodbico. Npr. kako se lahko ob »Od Vardara pa do Triglava« faše knock-out… In celo eno pesmico nama je uspelo odpeti v celoti. Dan ljubezni. Ja res je bil dan, ki ga ne pozabiš nikdar. Ob Alekovi predaji Fiftyju pa je bilo na repertoarju »…al ga bom zataušala, al ga bom prodala…«. In sem ju res. Aleka za Fiftyja.
Predaje nisem uspela pofotkati, ker sem predajala vlažilne robčke Samotu. Tudi te bi lahko imeli v dvojniku. Ene na kolesu in ene v kombiju. Kot opomnik za naslednjič. Tu je bil 69,9 km. Fiftyja je čakalo dobrih 16 km do 86,5km, kjer naj bi bila predaja Zdravku.

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 2. del

DAN D
Zjutraj je budilka zvonila malo pred osmo. Zbudila sem se že prej, ker mi je bilo vroče, pa trening s prejšnjega dne je vplival predvsem na mehur ;-). Vedela sem, da se bo naenkrat začelo muditi, zato sem že prejšnji večer prerazporedila osebno prtljago tako, da je bilo ločeno, kar je ostalo »doma«. Pa zajtrk je bilo treba pripravit.
Na jedilniku so bila jajca s kmetije Alekove tašče in tasta. Pa margarina, marmelada, med. Alek je v stoje sanjal o vonju kave, čeprav se je voda šele grela. Spakirati je bilo treba »kuhinjo«. Moje posode, ki so se že marsikdaj izkazale za odlične, saj smo jih uporabili za mizo, stol, podlago,… so tudi tokrat dobro odigrale svojo vlogo. Bala sem se, da kaj pozabim. Nismo vedeli, kako lačni bomo na poti. Ali bo hrane z okrepčevalnic dovolj ali bom sestavila kuhalnik in bom kaj kuhala. Ker je kombi čisto dovolj velik, sem kljub Fiftyjevemu strogemu nadzoru vzela kako stvar, ki je tokrat nismo rabili, a nikoli ne veš. Še brisače sem si sposodila z našega domovanja. Glede na vremensko napoved nam ni bilo jasno, ali bo tudi nebo tako – jasno – ali bomo mokri kot miši. Manjkal je kak kos časopisa, da bi ga zatlačili v premočene teniske.

Moja glavna naloga, no ali pa tista, ki jo imam poleg masaže najraje, je fotografiranje. Za vsak slučaj sem tudi tokrat vzela s seboj oba moja pomočnika. Velikega NikONa in malega CanONa. Kar nekaj spominskih kartic je šlo v mojo škatlico. In za Grčijo bo treba verjetno dodati še kako. Tam bo zaradi kasnejših mojih ciljev treba verjetno delati v RAW formatu, kjer fotka porabi še več prostora. Pa še kak objektiv bom preverila, preden bomo šli. Za vsak slučaj sem prejšnji večer dofilala baterije. In skrbno pazila, da ne pozabim fototorbe.

Fifty je delegiral naloge ostalim članom ekipe. S Samotom sta preverila kolo in pripravila kombi za pot. Znosili so v kombi vso pripravljeno prtljago in že je bilo treba na štart. Srečali smo Natalijo in Roberta, ki sta tekmovala v dvojici, in njuno spremstvo. Pa Lojzeta – GTA z ekipo, Dušana Mravljeta, Nežo, Frenka in BoFa, Vremenkota in Marjetko, Sebi in Inota, no in končno tudi Uroša, da smo mu predali številke. Želeli smo narediti skupinsko sliko slovenskih udeležencev. Vseh ni bilo na štartu, a večino nam je uspelo spraviti s slovensko zastavo pred objektiv.


Prav veliko časa tam na štartnem prostoru ni bilo. Mi smo se dogovorili, da se Alek na štartu in cilju žrtvuje in nas pofotka. Že prej mu je Fifty pokazal in razložil, na kateri »kandelaber« naj se nasloni, da ga množica ne povozi in da nas bo ujel v objektiv. Nato smo morali mi po pravi liniji mimo, da je lahko uspešno opravil svojo nalogo.


ALJA

Dogovor je bil, da najprej odtečem jaz tistih mojih »ubogih« 5 km. In nekateri naj kar mislijo, da me je lahko sram za tako malo enomestno številko. Moj cilj na tem teku ni bil tek, ampak uspešno opravljene naloge v spremljevalni ekipi. Vesela sem bila dejstva, da sva se z Vremenom zmenila, da skupaj odtečeva teh nekaj km. Na začetku je kar breg in zdelo se mi je, da Vreme tako pospešuje, da mu sploh ne bom uspela slediti. A sem imela v glavi le to, da sem kdaj pretekla tudi že kaj več in da bom teh 5 km pa že »oddelala«.

Na vrhu brega si oddahnem, ker se mi zdi, da zdaj bom pa lažje sledila. A kaj, ko ni trajalo dolgo. Je nek domačin Vreme potrepljal po rami in začel nekaj kazati na torbico za pasom in edino, kar sem ga razumela, je telefon. In sem bila prepričana, da si ga je želel sposoditi. Pa se je izkazalo, da ga je Vreme zgubil. Tako sem ostala sama. Glava je bila takrat zmedena. Mi je Vreme predstavljal kar nekako berglo in sem se morala prepričat, da bom tudi sama zmogla. Takrat se je pot prevesila navzdol in na svoji desni sem opazila tudi Samota, ki je imel nalogo, da me spremlja na kolesu in na kontrolni točki zamenjava vlogi. Potem pa neka gužva pred mano. Saj mi ni bilo jasno, ali čakamo, da bo šel vlak mimo, ali kaj. Kar neka zmeda je nastala. In ta je bila, ker so vsi moleli prste s čipi v neko žensko, ki ji vloge na tistem mestu čisto nič ne zavidam. Ko tudi meni uspe prst vtakniti v tisto napravico, sem že mislila naprej. Saj še ni bilo okrepčevalnice. Pogledam zmedeno okrog in zagledam Samota, ki čaka na predajo.

Samo odhiti naprej in še preden sem uspela zajahati kolo, se ob meni pojavi Vreme, ki pravi, da se je s Samotom dogovoril, da se jaz s kolesom vrnem proti štartu in preverim, če je kje mobitel. Šlo mi je po glavi le to, da smo rekli, da smo ekipa in da delamo za ekipo. Kaj zdaj? Poskušam od Vremena dobiti Marjetkino številko, pa pravi, da je nima. Ja nič. Grem nazaj. So mi fantje kasneje rekli, da sem šibala kot na Tour de France. Vmes sem nekje v koloni, ki je čakala, da jo redarji spustijo mimo, slišala klice BoFa z vprašanjem »Kam?«. Nato vidim naš kombi in odleže mi, da bom razložila situacijo. Saj ali se strinjajo ali ne nisem spraševala, le seznanila z dejstvom. In nato je šlo navzgor….In v moji glavi nešteto vprašanj: »Do kje naj grem? Kako daleč je že Samo, ga bom uspela uloviti? Ali naj grem čisto na štart? Koliko energije mi bodo pobrali tile intervali? Kako besni bodo ostali člani ekipe? Ali sem naredila prav?« Uf. Sem bila že na štartu.

Iz mene je lilo, kot da bi pravkar stopila iz jezera. Žejna pa, da ne pomnim…Uspem najti predstavnika organizatorjev in mu razložiti, da če kdo najde mobitel, pripada članu slovenske ekipe. In nato spet v tisti the klanec. Na sredini ceste ob kolesu stoji ženska in ob pogledu nanjo se zgrozim. Popolnoma krvav obraz. Z robcem poskuša otreti kri. Vidim, da je drugače čisto ok, tako nadaljujem z gonjenjem v breg. Glava pa mi spet odtava. Kje je pa moja čelada? Kaj pa če bi bila jaz na njenem mestu? Bi imeli člani ekipe z mano čisto preveč dela… In ko mi uspe priti do mesta, kjer sva se z Vremenom razšla, mi trobijo člani ekipe, ki so se odločili, da me čisto predolgo ni nazaj in so me prišli iskat. Jih je skrbelo zame. No, ekipa je bila spet popolna. Složni smo, da je bilo tole odveč.

Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 1. del

Ko šef ekipe reče: "Vsak bo napisal svoje poročilo!", mi ne preostane drugega, kot da se usedem in pišem. In potem ne znam nehat. Zato bo tole v nekaj nadaljevanjih in bolj kot dnevnik z mnogo, za koga nepotrebnih, podrobnosti, iz katerega bom kdaj pred kako spremljevalno vlogo preverila kako in kaj...

UVOD
Že lani sem se tega teka želela udeležiti v štafeti in vabila Vremenkota v ekipo ter iskanje ekipe. Pa se nekako ni odločil, jaz pa sem tudi opustila misel na štart. Sploh ker so se datumi skoraj pokrivali s sanjami…To bi bila štafeta, kjer bi pretekla v dveh dneh dva polmaratona.
Potem me je lani jeseni Fifty povabil v ekipo, ki bi spremljala ZdravkaC na Spartathlonu 2010. Seveda sem bila takoj za. Malo zato, ker me je povabil ravno Fifty, malo pa zato, ker sem prepričana v uspeh. Zdravkov rek: »Čuj, vse je v glavi!« me že od začetka spominja na komentar, ki ga pogosto slišim: »Ja, ti imaš »pošlihtano« glavo za ekstreme!«.
Za sabo imam ravno toliko spremljevalnih vlog, da sem se zavedala, da privolitev za člana Spartathlon teama pomeni tudi predhodno spoznavanje tekmovalca in »uigravanje« ekipe ter tako tudi udeležba na Ultrabalatonu in še kakšni tekaški prireditvi, ki bi jo drugače »prešpricala«. Za Ultrabalaton sem bila tokrat prepričana, da bom imela vlogo v spremljevalni ekipi, ne pa, da bom tudi tekla. Zamišljeno je bilo, da teče Fifty 80 km in nadaljuje Zdravko do cilja, da opravi dolgi nočni trening. Sta bila že prijavljena kot dvojica. V spremljevalni ekipi pa poleg mene še Samo:-) in Alek. Pa me Fifty pokliče, da bi se raje prijavili kot ekipa in bi vsak nekaj odtekel. Najprej mi je zakuhalo, ker je moj tempo bolj sprehajalne in ne tekaške narave. A ko sem zvedela, da je možno odteči tudi le od ene do druge okrepčevalnice, ki so oddaljene kakih 5 km, sem bila tudi za ta predlog. Potem se je šlo, koliko bodo pretekli fantje, da si razporedijo ostalih Fiftyjevih 75 km. Fifty se je v prid ekipe odpovedal svoji 80-tki. Torej zmenjeno. Sledila je prijava 5-članske ekipe.

PREDPRIPRAVE

Večkrat smo se dobili pri Zdravku, mleli strategijo, pisali spiske, kaj je treba vzeti s sabo in delili naloge. Treba je bilo preveriti, čigavo kolo gre z nami, česa kdo ne mara za jesti (grrrr… vsi kao vse jedo, potem, ko je pa na mizi, pa zvem, kdo česa ne mara, ampak se bo potrudil pojesti… Ja, tudi to je trening!), kdo je zadolžen za kateri kos opreme, kdo ima najmanj posluha, kdo rabi največ hidracije in podobni detajli, ki so pomembni v kriznih trenutkih.

DAN ODHODA

Prejšnji dan sem na kup znosila vso opremo, za katero sem bila zadolžena, in osebni del prtljage. Slišim se s Fiftyjem, da se dogovoriva za naslednji dan. Ponovno slišim: »Glej, da boš zreducirala prtljago!« Malo mi vre, ker…mah, brez veze. Odločim se, da bom spokala vse, kar je bilo na kupu, in kolikor bo bo. Pazila sem le na to, da mi ne bi bilo treba prevečkrat do avta in nazaj. Grem do Fiftyja in skupaj se odpraviva še po hrano. Nato odhitim do Samota, Fifty še po burek ter se dobimo pri Zdravku, ki je tudi že pripravljen na odhod. Fiftyja v naprej opozorim, da naj prosim zadrži komentar, ko bom odprla prtljažnik, a je izredno prizanesljiv z mano. Ampak dejstvo je, da je bila večina stvari za skupno uporabo in svojih stvari nisem imela nič več kot kateri od pubecev.

Fifty in Samo vzorno spravita stvari v prtljažnik in upoštevata, da pride še Alek in 30 kurjih jajc. Ko se usedemo v kombi, že imata Samo in Zdravko v rokah ukulele. Najprej je bilo na repertoarju nekaj »domačih« ala »Oj Fani, Fani, Fani, zakaj jo imaš postrani? Zakaj pa ne posredi, tako kot naša Bredi? Oj Bredi, Bredi, Bredi, zakaj jo imaš posredi? Zakaj pa ne postrani tako kot naša Fani?« nato pa zvoki Sirtakija, da ne pozabimo kaj je naš cilj!

V Pesnici poberemo še Aleka, ki sinku naroči, da naj ga obvešča o rezultatih nogometne tekme Slovenija : ZDA. In tako se dejansko začne popotovanje na Balaton. Na bencinski črpalki na avtocesti se oborožimo še z nekaj tekočimi vitamini B12. Sem imela trening konzumiranja tekočega vitamina B12 že na predpripravah, a tudi tu moj tempo še ni primerljiv s pubeci.

Fifty je gospo »Vido« poprosil, da nas popelje proti Tihanyju. Ji je nastavil nasmeh na usta, da ni znorela ob vseh preračunavanjih poti. Pa nismo bili mi nič krivi, če je pozabila na novo modo, ki se jih v današnjih časih reče avtocesta. Največje bogastvo ta hip, poleg tega, da smo bili skupaj, je bilo, da je radio ulovil vsako tretjo besedo z Vala 202, da smo bili obveščeni o poteku nogometne tekme.

Po prečkanju meje je bilo treba po matrico, torej vinjeto, za avtocesto. In tam je bilo že 1:0 za Slovenijo! Zato je bilo nujno na kombi pritrditi slovensko zastavo, da je plapolala v vetru. Potem nas je gospa »Vida« vodila po puščicah proti Siofoku. In bližje smo bili, bolj redke so bile besede z Vala 202. Smo bili pa mi toliko bolj glasni in preslišali prošnje gospe Vide, te je bilo treba pa na en krajši obrat…


Ni bilo panike, ker je bilo še čisto dovolj časa do naslednje vožnje trajekta. Fifty je imel v nulo naštudiran vozni red. Na nekem križišču Fifty pokaže Zdravku kje ga je lansko leto čakal in nam razloži kako in kaj. In že smo bili v vrsti za trajekt. Fantje so poiskali kje je najboljši odtok, da jezero ne naraste, sama pa sem iskala kak motiv za v fotografski objektiv.


Na trajektu smo se prestavili v višje nadstropje in modrovali o širinah, globinah, dolžinah, višinah, ki so nas obkrožale. Celo Boč in Donačko goro smo videli. No, mi smo ju tako imenovali, ker sta vzpetini neverjetno podobnih oblik. Ob ponovnem prihodu na kopno je Fifty suvereno pripeljal do hiške, kjer se je predhodno dogovoril za spanje. Gospa mu je razložila kam in že smo hiteli naprej. No, tu je bilo pa že precej napeto glede rezultata tekme. Signal pa…, da bog pomagaj in posledično nervoza med člani posadke v kombiju. Ob »pristanku« kombija smo »pristali« na tleh tudi glede rezultata. Kljub temu, da sem navijala za Slovenijo, pa bi mi bilo kar čudno, ko bi Alek tri dni hodil v isti majici…! ;-)

Ogledamo si stanovanje, pravzaprav hiško, kjer je Fifty rezerviral spanje. Presenečena sem bila nad prostornostjo. Kasneje smo ugibali, če nam niso lastniki kar svojega bivališča prepustili, ker so se stiskali na improviziranih ležiščih v garaži. Po hitrem ogledu sob smo odhiteli na prireditveni prostor po štartne številke.

Tam smo srečali Sebi in Inota, ki sta nam predstavila Agnes. Ženo Atile, Špartatlonca, ki mi je pred časom prijazno odgovoril na kar nekaj vprašanj, ki sem mu jih zastavila glede tega tekmovanja in baje se vidimo tudi v Grčiji. Nato so prihajali še ostali Slovenci. Toni, Leon, Miro, Tomaž s spremljevalci. Prevzeli smo številke in izkoristili bone za hrano in pijačo. Še Uroševega in zajčevega, za katera smo prevzeli številke, smo spravili v promet. Testenine so bile prelite s prelivom, ki me je spominjal na kislo smetano s skuto. »Ta mesnim« pa so dodali še ocvirke.

Malo smo še poklepetali. Srečali še Zdravkovega lanskega makedonskega kompanjona Zorana Dimova, ki ga je tokrat spremljala hčerka. Vse je zanimalo kako bo ona prestala preizkušnjo, saj sta povedala, da je največ prekolesarila 30 km. No, o svojih km raje nisem razlagala… Lani je imel Zoran s spremstvom, to je ženo, kar nekaj težav, ker je omagala na približno 130 km.

Ob povratku v naše domovanje nas je Fifty razporedil po sobah. Preoblekli smo se v nove zelene majice in našo gazdarico prosili, da pritisne na sprožilec, da se považimo pred svetom. Treba je bilo preveriti kako deluje internetna povezava. Ta del suporta pripada Samotu, ki je naštudiral kako in kaj bo najhitreje, najceneje, najenostavneje. Še računalnik moramo prilagoditi, da bodo na njem programi s katerimi bo javljanje enostavnejše. Tokrat smo imeli še malce težav, saj so slike z mojega fotoaparata velike več kot 5 MB, da je prenos hitrejši pa jih je treba spraviti v obvladljive okvire. To seveda s pravimi programi izvedeš v nekaj klikih.

Fantje so se posedli na balkon in modrovali, jaz pa sem vrgla testenine v lonec in natrebila solato. Sem pa ponovno trenirala. Tokrat s piksno Efeza. Po večerji je Samo pomil posodo in počasi smo se odpravili spat. Za tuš se ni bilo treba tepsti, ker je bil v vsakem nadstropju en in smo se zvrstili brez stanja v vrsti. Alek je bil malo razočaran, ko sem dala jasno vedeti, da se bomo pogovarjali spet naslednji dan, do jutra pa bo Fifty le moj. ;-)