Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 3. del

SAMO
Na približno 13tem km dohitimo Samota. Pofotkamo, nato se preoblečem v kolesarske hlačke. Bila sem na vrsti za suport na kolesu. Če sem na kolesu, tudi najlažje pofotkam kako zanimivo fotko, ki bi mi v kombiju gotovo ušla. In tu od 13. pa tam do 40. km, do kjer naj bi Samo tekel, sem imela občutek, da so non-stop bregi. Malo gor, malo dol. Pa en odsek, ki je spominjal na treking ligo po dežju. Blata do kolen. No saj se je dalo najti za kako stopalo malo bolj zbitega dela, a na zračnice se je blato uspešno prijelo. Sem prišla iz tistega dela kot iz blatne kopeli. Pa saj smo bili ob Blatnem jezeru, kajne?!
Mi je uspelo Samotu podati gel za nadaljnje km. Tudi tak breg je bil navzdol, da mi je kapo odneslo in jo je za mano prinesel prijazni tekač. Samo je bil dobro razpoložen, a kaj ko nič kaj zgovoren. Po bregu navzdol pa je letel kot sneta sekira. Noge in roke so opletale kot stolčki na vrtiljaku v Gardalandu.
Potem sem bila pa jaz dvakratno kregana. Ker ga ne bremzam in ker ne pazim dovolj na mimovozeče avtomobiliste. Baje sem povesila nos. Saj ne rečem, da se nisem počutila kot mala šolarka, ki je bila kregana, ker je uporabila malo namesto velike začetnice :-), pa mi je tudi godilo, da fantom ni vseeno zame. In pred očmi se mi je naslikala tista okrvavljena ženska, ko sem se vračala po mobitel. In verjamem, da nisem ravno lepo gledala. S Samotom srečujeva slovenske tekače, ki so mene dobro pustili za sabo, Samo pa tera kot da bi bil on na tekmi z »mojo« razdaljo. Očitno je nanj večerni trening dobro deloval. ;-)
Letelo je tako, da sem v neki vasi komaj ujela navijanje Ekipe srčnih, Tatjane in Dexija. Me nekje na hmmm, kaj pa vem, okoli 30. km prepričajo,da predam belanco kolesa Aleku in se vmes najem bureka. Pa se nato z Alekom ponovno zamenjava, ker naj bi po planu on na 40. km prevzel štafetno palico. Nastopi manjša kriza in že kak km pred 40. odhitim Aleku razložiti, da je njegov čas nastopil. Samotu moški ego, da bi ga v teku zamenjala jaz, nekako ni pustil s trase. Zamenja ga Alek in za sprostitev nog ga Samo spremlja še kak km. Potem se ponovno zamenjava. On gre v »box« na počitek, jaz pa na kolo. Saj ne vem kdaj, ampak baje sem enkrat izjavila, da si takih menjav na kolesu nisem predstavljala. Ne nisem si predstavljala, da bom naredila čez 100 km. A ko sem uredila glavo in prepričala rit, da bo definitivno zdržala, mi niti na misel ni prišlo, da bi se spravila dol.


ALEK
Alek je izredno dobre volje. Že kmalu po predaji vidim, da bo tole eden bolj zabavnih delov poti. Ni in ni mu šlo v glavo kako se lahko tekmovanje imenuje tek okoli Baltskega jezera. Je vseskozi govoril, da je to le ena od marketinških fint Madžarov, ker morja ;-) ni in ni.
Sva predelala od želodčne kisline do reševanja pred kačami, vzponov na gradove…

In kar naprej nama je zmanjkovalo denarja in je bilo treba na »bankomat«. No, to ni bil tazaresni bankomat, pač pa škatlica za čipiranje. Ja sva bila res potratna. Taka škatlica je bila skoraj na vsaki kontrolni točki.

Sem morala v prid slovenskih navijačic skoraj v borbo z madžarskimi, ki so Aleku v čast organizirale cele Fan club kampanje! Ni čudno, ko pa je "oblajal" vsakega tekača in tekačico, ki jih je prehitel. Se jim je vtisnil v spomin. Njegova največja fana sta bila nato Kata in Piko!
Na ravnem predelu, kjer je sonce neusmiljeno žgalo, sva prehitela MirotaR, ki so se mu začenjale prebavne težave. Tam sem bila navdušena nad ostalo ekipo, ki naju je prehitevala s kombijem po desni in je iz ene moje geste (dvignjene stekleničke za vodo) ugotovila, da rabim vodo. Na naslednji okrepčevalnici je bil tako strogi redar, da mi je Fifty komaj lahko podal stekleničko. To, da bi tam jaz dotakala vodo, kot sem to počela na drugih okrepčevalnicah, ni bilo šans! Je možak piskal s piščalko, kot da je na križišču na Bavarskem Dvoru ob prometni konici. Na eni od okrepčevalnic, kjer je v našem fotoalbumu sicer zapisano, da Alek želi z vodo poplaknit mak, so bile na voljo olive, ki so Aleku še posebno teknile. Precej neobičajna ponudba oz ponudba, ki je na tekih še nisem doživela.
Všeč mi je bilo Alekovo sodelovanje z mojim fotoaparatom. Navdušena sem bila, ko se je sam od sebe ulegel v mak ob poti in je tako nastala verjetno moja najboljša fotka z Ultrabalatona. Lahko je biti fotograf, če model sodeluje! :-) Malo manj je bila nad najinim početjem navdušena tekačica, ki sta jo spremljali hčerkici na kolesih. Je nekaj bentila, ker sem jih stalno dohitevala, prehitevala… Se nisem pustila zmesti. In ko sva začela uglaševati Alekovo grlo sem zvedela marsikatero zanimivo zgodbico. Npr. kako se lahko ob »Od Vardara pa do Triglava« faše knock-out… In celo eno pesmico nama je uspelo odpeti v celoti. Dan ljubezni. Ja res je bil dan, ki ga ne pozabiš nikdar. Ob Alekovi predaji Fiftyju pa je bilo na repertoarju »…al ga bom zataušala, al ga bom prodala…«. In sem ju res. Aleka za Fiftyja.
Predaje nisem uspela pofotkati, ker sem predajala vlažilne robčke Samotu. Tudi te bi lahko imeli v dvojniku. Ene na kolesu in ene v kombiju. Kot opomnik za naslednjič. Tu je bil 69,9 km. Fiftyja je čakalo dobrih 16 km do 86,5km, kjer naj bi bila predaja Zdravku.