Navijamo za Uroša, ki tu zaključuje, nato pride še Dexi, pa Zdravko. Alek je imel ravno prav uglašeno grlo in Zdravko je bil navdušen nad glasbenim repertoarjem. Ni in ni mogel nehati s komentarjem: »Pa kolko znaš ti to pesmi? Ma mi poje take, ko so jih peli še preden se je rodil!« In najbolj je bila opevana »Seasons in the sun«, ki je postala kar nekaka himna našega Balatona. Skratka, vzdušje na višku! Če so ju na okrepčevalnici pozdravljali z »O sole mio!«, pa sredi noči je bilo, potem si lahko predstavljate!
Alek si natakne nočno opravo in odrinemo naprej. Vmes Samo poskuša odspati kako kitico. Postaja temno. Samo in Alek se ponovno zamenjata. Fifty poskuša zadremati.
Zdravko je lačen. In jedel bi kaj trdega. Naredili smo nekaj, kar bi bilo lahko usodno, a se je tokrat v redu izteklo. Zavili smo v McDonaldsov Drive-in ter naročili hamburgerje. Ko smo dohiteli Zdravka in Samota je bilo že ravno toliko temno, da smo na kolo pritrdili luč, ter dali obema čelni svetilki.
Odločimo se, da se prestavimo na 131. km, da skuham kavo. Tam mimo nas pritečeta Lojze in Boštjan. »Dajmo naši!« Tatjana tudi tu čaka na Dexija in potarna, da nima svetilke. Posodim ji svojo rezervno. Kava je ravno skuhana, ko prideta Zdravko in Samo. Občutek imamo, da tempo malce pada.
Dogovorimo se, da Zdravku zmasiram podplate, medtem, ko se bo javil domačim. Pravi, da mu prija. Malo čudno ga gledam le, ko vstane iz stola. Kot da bi imel »šlauf« okoli pasu se giblje. No, pravi, da gre naprej. BoF sporoči, da je Dušan odstopil. Oh... Fifty oceni, da Zdravko rabi dodatno spodbudo, tako delegira Aleka na kolo in nato se kaj kmalu ustavimo nekje za enim ovinkom in naredimo zasedo. Ko se približata, naredimo rabuko.
In Zdravko si mora popraviti nogavico, saj je imel občutek, da nekaj ni v redu. Res se je kar prilepila na copat.
Alek in Zdravko nato po zakotnih ulicah naprej, Samo zadaj v horizontali, mene zmanjkuje v sede na sovoznikovem sedežu. Novo BoFovo sporočilo: Lojze GTA je tretji! Jupi!!!
Na okoli 159. km sledi menjava ekipe. Samo se prestavi na kolo, Alek za volan, Fifty začne teči z Zdravkom. To pomeni, da je moja naloga pogovor z »Vido«. Imam malo težav, ker na karti ne morem prebrati tako malih črk ali pa je tudi »Vida« pogrešala Fiftyja. ;-) Mi je, ko je bilo treba, Alek pomagal in sva »Vido« poskusila prepričati s skupnimi močmi. Samo kaj, ko je navajena le na črke brez apostrofov, tu pa je že takoj v prvem imenu kraja apostrof. Ja nič, greva po puščicah, pa bo kar bo. Malo morgen! Puščice gredo v neko ozko gaz, kaj pa midva s kombijem? Tja definitivno ne moreva. Sva šla po občutku in uspelo nama je najti okrepčevalnico na 163. km. Dogovor je bil, da na 163. km postaviva postojanko, kjer bom spekla jajca.
Pravzaprav neko »Knapovsko jed« za katero naj bi krožil recept po Facebooku. A kaj ko Facebook ni ravno moja omiljena veja komunikacije in sem tako naredila nekaj »na pamet«, po pripovedih Zdravka. Jajca zmešana z moko. No, naslednjič bo gotovo bolje. Mi je bilo pa zanimivo, da je imel Zdravko kljub pretečenim cca 80 km še vedno izostren okus! Je ugotovil, da ni delano na olivnem pač pa navadnem olju. Jah, to je pa tisto, ko je vrhovni šef imel komando nad tem kaj s sabo in da bo čim manj… ;-) Teknilo pa je tako Zdravku kot Samotu ali Aleku. Hmmm, vidim, da sem pa tule res že skoraj stoje spala. Zelo malo smo uporabljali telefon. A tu ga je bilo treba. Je namreč Fifty dal komando, da ko bosta z Zdravkom kak km pred okrepčevalnico, da bo poslal Samota naprej, da me opozori, da segrejem ponev.
Le slučajno sem gledala v smer od koder naj bi prišel Samo, ko sem videla neko vesoljsko plovilo, ki je švignilo mimo, namesto levo v ulico. No, prividov še nisem imela, ampak Samotovo kolo ima ene posebne ventilčke! Take, ki svetijo sami od sebe. In to na prvem kolesu ene in na zadnjem kolesu druge barve. Na fotki se žal ne vidi...vTuTu TuTu TuTu… Tole je težko napisat, da bi si človek lahko predstavljal, kako je Alek tole uglasbil! Vesoljsko pač. Skratka »zakurblam šporget« in upam, da bosta Zdravko in Fifty prišla preden se olje segreje do mere, ko bo ponev zajel ogenj. Alek medtem v kombiju tišči oči skupaj.
Potem pa spet naprej. Kar nekaj težav sem imela s komunikacijo z »Vido«. Tako sva z Alekom prevozila kar nekaj ulic in uličic, da sva spet našla traso. In parkirala tako, da ko bi šli ostali trije mimo, da jih opaziva. Ura je okrog šeste zjutraj in odločim se, da Anki napišem SMS. Mene bi na njenem mestu gotovo skrbelo. Zadnjič smo se ji javili okrog polnoči. V tistem so najini soborci ravno šli mimo. Kombinirajo hojo in tek.
Prestaviva se naprej in narediva en prekršek. Čez polno črto v enosmerno ulico v nasprotno smer. Še dobro, da je policijska patrulja prišla za nama kasneje. Baje do nekaterih drugih spremljevalcev niso bili usmiljeni in so pisali listke s kaznimi. Tu mi uspe dejansko toliko zapreti oči, da bi lahko govorila o power sleepu. A že spet so tu ostali trije. Ki dobijo celo kruh s sirom na okrepčevalnici. So se jim kar oči zasvetile po vseh jabolkih, rozinah, piškotih.
Midva premišljujeva ali bi šla nazaj od koder sva prišla, a vidiva tisto policijsko patruljo… Pa tudi prijazni možak na okrepčevalnici nama želi nekaj dopovedati in na koncu smo se uspeli sporazumeti, da naj greva kar za tekači. Aleka milo poprosim, da mi ustavi nekje, kjer bom lahko odložila odvečno težo. Uspe nama najti primeren prostor. Še nekaj fotk tekačev, nato naju Fifty usmeri kje naprej. Občutek imam, da je Samo podobno bled, kot sem ga videla po Formaratonu in da bi bilo dobro, da dobi menjavo. Ker sem kljub vsemu bolj spretna na kolesu (čeprav Fiftyju delam sive lase ;-) ) kot za volanom, Aleka postavim pred dejstvo, da se bom ponovno preoblekla v kolesarske hlačke in zamenjala Samota. Kalkulirala sem samo, koliko je še do konca in če bom zmogla, da ne bom tik pred koncem, ko bomo morda še kako rabili energijo, jaz cegla. Gledam knjižico, kjer so bile narisane okrepčevalnice in računam. Najbolje bi mi bilo zamenjati na 185 km, a tam avto ne more zraven. Torej je varianta 183. km ali 189. km. Mislim, da sem Samota dejansko zamenjala tam nekje med 185. in 189. km. Torej še dobrih 20 km do cilja je ostalo. Fifty in Zdravko enakomerno nadaljujeta. Na eni od okrepčevalnic Zdravka namažemo s kremo proti soncu. Dobi se celo ananasov kompot, a kaj, ko gospa nima žlice ali zajemalke s katero bi delila. Se je brodilo po tisti konzervi, da je bolje, da tekači za nami tega niso videli.
Na 193,2 km so imeli pa na okrepčevalnici toliko paradižnika, da nisem bila prepričana, če nismo zašli na »angro tržnico« na Rudniku. Sem si želela, da jo hitro ucvremo naprej, da jih slučajno ne bodo začeli metati za nami.
Spalo se mi je. Sledila sem pogovoru Zdravka in Fiftyja a prav zgovorna nisem bila. Fifty mi zastavi vprašanje, za katerega bi za odgovor že ob »normalnih« razmerah rabila kak trenutek za odgovor. Me prijazno sune s komolcem, kot »No, kaj misliš?« in me pogleda s tistim svojim navihanim pogledom, ki me vedno razoroži. Spet sem zbujena. In celo uspe mi nekaj odgovoriti. Kako bo z realizacijo odgovora bomo pa videli v kratkem. ;-)
Za v nasprotno smer se na nekem koščku zbirajo motoristi. Nato ugotovimo, da so imeli festival. Pot je vodila tudi mimo »Grey Cattle«. Celo na tabli je bilo označeno. Fascinirali so me rogovi in morala sem postat in pofotkat.
Ko smo se naslednjič srečali z Alekom in Samotom, je Fifty takoj opazil, da manjka plapojoča zastava, ki smo jo imeli na avtu. Ne vem ali sta se kaj vračala in iskala ali ne, mi smo jo mahnili naprej.
Tam na 203. km je bila okrepčevalnica na »rivi«, po tem, ko se je šlo čez en zanimiv park. Se je že malo čudno vreme napravljalo, drugače bi bile lahko tu fenomenalne fotke. Kar malo žal mi je bilo, da sem se tu odločila le za malega CanONa. Na 204. km sta se nam spet lahko pridružila Samo in Alek, ki sta fantoma prinesla tekoči vitamin B12.
Ko jima je stekel po grlih, je prišel mimo možak, ki je pospravljal tamkajšnje ulice. Mu nisem pustila, da bi tale naša dva tekača naložil v svojo gajbico! ;-)
Le slučajno sem gledala v smer od koder naj bi prišel Samo, ko sem videla neko vesoljsko plovilo, ki je švignilo mimo, namesto levo v ulico. No, prividov še nisem imela, ampak Samotovo kolo ima ene posebne ventilčke! Take, ki svetijo sami od sebe. In to na prvem kolesu ene in na zadnjem kolesu druge barve. Na fotki se žal ne vidi...vTuTu TuTu TuTu… Tole je težko napisat, da bi si človek lahko predstavljal, kako je Alek tole uglasbil! Vesoljsko pač. Skratka »zakurblam šporget« in upam, da bosta Zdravko in Fifty prišla preden se olje segreje do mere, ko bo ponev zajel ogenj. Alek medtem v kombiju tišči oči skupaj.
Potem pa spet naprej. Kar nekaj težav sem imela s komunikacijo z »Vido«. Tako sva z Alekom prevozila kar nekaj ulic in uličic, da sva spet našla traso. In parkirala tako, da ko bi šli ostali trije mimo, da jih opaziva. Ura je okrog šeste zjutraj in odločim se, da Anki napišem SMS. Mene bi na njenem mestu gotovo skrbelo. Zadnjič smo se ji javili okrog polnoči. V tistem so najini soborci ravno šli mimo. Kombinirajo hojo in tek.
Prestaviva se naprej in narediva en prekršek. Čez polno črto v enosmerno ulico v nasprotno smer. Še dobro, da je policijska patrulja prišla za nama kasneje. Baje do nekaterih drugih spremljevalcev niso bili usmiljeni in so pisali listke s kaznimi. Tu mi uspe dejansko toliko zapreti oči, da bi lahko govorila o power sleepu. A že spet so tu ostali trije. Ki dobijo celo kruh s sirom na okrepčevalnici. So se jim kar oči zasvetile po vseh jabolkih, rozinah, piškotih.
Midva premišljujeva ali bi šla nazaj od koder sva prišla, a vidiva tisto policijsko patruljo… Pa tudi prijazni možak na okrepčevalnici nama želi nekaj dopovedati in na koncu smo se uspeli sporazumeti, da naj greva kar za tekači. Aleka milo poprosim, da mi ustavi nekje, kjer bom lahko odložila odvečno težo. Uspe nama najti primeren prostor. Še nekaj fotk tekačev, nato naju Fifty usmeri kje naprej. Občutek imam, da je Samo podobno bled, kot sem ga videla po Formaratonu in da bi bilo dobro, da dobi menjavo. Ker sem kljub vsemu bolj spretna na kolesu (čeprav Fiftyju delam sive lase ;-) ) kot za volanom, Aleka postavim pred dejstvo, da se bom ponovno preoblekla v kolesarske hlačke in zamenjala Samota. Kalkulirala sem samo, koliko je še do konca in če bom zmogla, da ne bom tik pred koncem, ko bomo morda še kako rabili energijo, jaz cegla. Gledam knjižico, kjer so bile narisane okrepčevalnice in računam. Najbolje bi mi bilo zamenjati na 185 km, a tam avto ne more zraven. Torej je varianta 183. km ali 189. km. Mislim, da sem Samota dejansko zamenjala tam nekje med 185. in 189. km. Torej še dobrih 20 km do cilja je ostalo. Fifty in Zdravko enakomerno nadaljujeta. Na eni od okrepčevalnic Zdravka namažemo s kremo proti soncu. Dobi se celo ananasov kompot, a kaj, ko gospa nima žlice ali zajemalke s katero bi delila. Se je brodilo po tisti konzervi, da je bolje, da tekači za nami tega niso videli.
Na 193,2 km so imeli pa na okrepčevalnici toliko paradižnika, da nisem bila prepričana, če nismo zašli na »angro tržnico« na Rudniku. Sem si želela, da jo hitro ucvremo naprej, da jih slučajno ne bodo začeli metati za nami.
Spalo se mi je. Sledila sem pogovoru Zdravka in Fiftyja a prav zgovorna nisem bila. Fifty mi zastavi vprašanje, za katerega bi za odgovor že ob »normalnih« razmerah rabila kak trenutek za odgovor. Me prijazno sune s komolcem, kot »No, kaj misliš?« in me pogleda s tistim svojim navihanim pogledom, ki me vedno razoroži. Spet sem zbujena. In celo uspe mi nekaj odgovoriti. Kako bo z realizacijo odgovora bomo pa videli v kratkem. ;-)
Za v nasprotno smer se na nekem koščku zbirajo motoristi. Nato ugotovimo, da so imeli festival. Pot je vodila tudi mimo »Grey Cattle«. Celo na tabli je bilo označeno. Fascinirali so me rogovi in morala sem postat in pofotkat.
Ko smo se naslednjič srečali z Alekom in Samotom, je Fifty takoj opazil, da manjka plapojoča zastava, ki smo jo imeli na avtu. Ne vem ali sta se kaj vračala in iskala ali ne, mi smo jo mahnili naprej.
Tam na 203. km je bila okrepčevalnica na »rivi«, po tem, ko se je šlo čez en zanimiv park. Se je že malo čudno vreme napravljalo, drugače bi bile lahko tu fenomenalne fotke. Kar malo žal mi je bilo, da sem se tu odločila le za malega CanONa. Na 204. km sta se nam spet lahko pridružila Samo in Alek, ki sta fantoma prinesla tekoči vitamin B12.
Ko jima je stekel po grlih, je prišel mimo možak, ki je pospravljal tamkajšnje ulice. Mu nisem pustila, da bi tale naša dva tekača naložil v svojo gajbico! ;-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar