Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 6., zadnji del

PRED CILJEM

Kake 4 km pred ciljem se je Zdravku in Fiftyju pridružil pri teku še Samo. Tako je Alek odpeljal proti cilju, da najde parkirni prostor in poišče zastavo, da pridemo v cilj kot slovenska ekipa. Tudi mene so fantje odslovili in mi naročili…

Zdaj se ne spomnim kaj, ampak kar naenkrat sem imela občutek, da grem po isti poti kot ko sem se vračala po Vremenkov mobitel. Ja, res je bil en delček isti, torej gor, le da se potem ni zavilo desno navzdol, ampak še en manjši krog po ulicah Tihanyja. Predno mi uspe prikolesariti med hiše, se ulije, da sem bila v trenutku popolnoma premočena. Še dobro, da je zdržalo tako dolgo!
Premočena poiščem Aleka, da mu razložim kako in kaj s fotoaparatom. Potem nastane dilema kaj storiti s kolesom. Ker je kapljalo in curljalo z njega, mi kar ni bilo, da bi ga tlačila v kombi na prtljago. Sem se odločila, da grem poiskat po možnosti kako streho kamor ga bom postavila. Ključavnice zanj nisem imela in če bi bil moj, bi ga verjetno peljala v prireditveni šotor, tako pa sem ga kljub vsemu želela imeti »na očeh«. Prislonim ga ob neko hišico in možaka v njej povprašam, če mi ga popazi. Izredno prijazno mi pokima in reče, da ni problema.
Potem pa kam? V cilj k Aleku pod streho, ki so si jo naredili organizatorji ali nasproti fantom? Odločim se, da vzamem pri Aleku zastavo in se prestavim pod obok malo pred ciljem. Nisem dolgo stala tam, ko so pritekli.
Ogrnili smo si zastavo in skupaj zadovoljni odtekli v cilj.
YEEEEEESSSSSSS!!!!!!

Alek nas pofotka, nato dobimo brezalkoholno pivo. Začne me zebsti. Organizator je rezal nek polivinil v katerega smo se ovili, nato pa po hitrem postopku v naše domovanje. Z Zdravkom pretransportirava kolo na balkon.
Še vedno dežuje. Po tuširanju se odločim, da mi je lažje, da pripravim za jesti takoj in to tudi razložim Fiftyju, ki že skoraj drema. Nisem vedela kako dolgo bom spala, zato se mi je zdelo lažje, da za jesti pripravim takoj, ker če gremo zdaj spat, potem se pa kdo zbudi, bo lačen in posledično tečen… Povem, da lahko tudi takoj zaspijo in jih bo čakalo za jesti. Odločijo se, da bodo toliko še počakali. Pojemo, posoda tokrat ostane nepomita. Se je mudilo v horizontalo. S Fiftyem vseeno še malce obudiva spomine, pa naju kmalu zmanjka. Ko sem se zbudila, je Alek spet pel (tudi če ni, je tole tu za umetniški vtis! ;-)). Tokrat je on pomival posodo.

Baje sta Zdravko in Samo vmes obiskala ciljno prizorišče, nato pa sta Fifty in Samo zamenjala kavcijo od čipa za tekoči vitamin B12. Na obisk sta prišla Tatjana in Dexi, ki sta prinesla sposojeno čelno svetilko. Skupaj smo popili kavo, no tudi B12 in premlevali vtise. Ko sta odšla, smo pojedli kar je ostalo od prejšnjega obroka, še malo posedeli in se odpravili spat.
Noč je bila burna! Je treskalo in bliskalo! Predvsem v najini sobi! A zakaj predvsem tam? Ker ja na balkonu stalo Samotovo kolo, ki ga je veter uspešno tresel in posledično, so bliskali tisti ventilčki TuTu TuTu TuTu! Ko je Fifty to ugotovil, je naredil red in spalo se je dalje.

ODHOD

Dogovorili smo se, da štartamo ob 8h. Za zajtrk Zdravko speče preostala jajca, pojemo in pospravimo.
Fifty in Samo vzorno naložita kombi, ter že sedimo v njem. Fifty gazdarici preda naše domovanje in ključ, potem se začne zadnji del naše Balatonske Odisejade.
Tokrat smo na trajektu kar v kombiju, saj še vedno po malem naletavajo dežne kaplje.
"Vide" ne rabimo. Fifty obvlada pot proti domu. Naslednja večja postaja je bila Pesnica in oddaja Aleka, kjer smo spoznali kokoši, ki so nam znesle jajca. In smo se jim priporočili tudi za Šparto.
Nato spet ukulele v Zdravkove in Samotove roke in tri štiri smo bili na Zdravkovem dvorišču. Z Zdravkom pobereva svoj del prtljage, Fifty je kasneje odpeljal Samota in poskrbel za čist kombi. Jah, največ dela je imel z mojimi odtisi nog na armaturi in sem obljubila, da bom naslednjič bolj pazila… ;-) .

ZAKLJUČEK

Zgodbic je še - o roleti, pa gondoli..., a naj bo dovolj. Tako. To je bil moj pogled. In vsake oči imajo svojega malarja...
Uspelo nam je! S skupnimi močmi čez 212 km. Meni se je zdelo bistveno, da je Zdravku uspelo narediti 125,5 km dolg nočni trening. Glede na to, kdaj si je poškodoval gleženj in količino regeneracije, se je meni zdela to znanstvena fantastika. Ampak... Verjela sem, ker je vse v glavi! :-)
Ekipa pa... Končno oceno bo gotovo podal šef. Kar se mene tiče pa karkršnekoli superlative bi zdaj tule pisala, bi bilo čisto preveč kičasto! Saj ne rečem, gotovo imamo še priložnosti za izboljšave, a jaz še vedno verjamem...!!! :-)

Hvala vsem štirim za potrpežljivost. Lepo je biti edina ženska v vaši družbi! ;-) :-)

In ja, Alek, v Grčiji bomo definitivno pogrešali tvoje petje! :-)