Ultrabalaton 2010 skozi Aljina očala... 1. del

Ko šef ekipe reče: "Vsak bo napisal svoje poročilo!", mi ne preostane drugega, kot da se usedem in pišem. In potem ne znam nehat. Zato bo tole v nekaj nadaljevanjih in bolj kot dnevnik z mnogo, za koga nepotrebnih, podrobnosti, iz katerega bom kdaj pred kako spremljevalno vlogo preverila kako in kaj...

UVOD
Že lani sem se tega teka želela udeležiti v štafeti in vabila Vremenkota v ekipo ter iskanje ekipe. Pa se nekako ni odločil, jaz pa sem tudi opustila misel na štart. Sploh ker so se datumi skoraj pokrivali s sanjami…To bi bila štafeta, kjer bi pretekla v dveh dneh dva polmaratona.
Potem me je lani jeseni Fifty povabil v ekipo, ki bi spremljala ZdravkaC na Spartathlonu 2010. Seveda sem bila takoj za. Malo zato, ker me je povabil ravno Fifty, malo pa zato, ker sem prepričana v uspeh. Zdravkov rek: »Čuj, vse je v glavi!« me že od začetka spominja na komentar, ki ga pogosto slišim: »Ja, ti imaš »pošlihtano« glavo za ekstreme!«.
Za sabo imam ravno toliko spremljevalnih vlog, da sem se zavedala, da privolitev za člana Spartathlon teama pomeni tudi predhodno spoznavanje tekmovalca in »uigravanje« ekipe ter tako tudi udeležba na Ultrabalatonu in še kakšni tekaški prireditvi, ki bi jo drugače »prešpricala«. Za Ultrabalaton sem bila tokrat prepričana, da bom imela vlogo v spremljevalni ekipi, ne pa, da bom tudi tekla. Zamišljeno je bilo, da teče Fifty 80 km in nadaljuje Zdravko do cilja, da opravi dolgi nočni trening. Sta bila že prijavljena kot dvojica. V spremljevalni ekipi pa poleg mene še Samo:-) in Alek. Pa me Fifty pokliče, da bi se raje prijavili kot ekipa in bi vsak nekaj odtekel. Najprej mi je zakuhalo, ker je moj tempo bolj sprehajalne in ne tekaške narave. A ko sem zvedela, da je možno odteči tudi le od ene do druge okrepčevalnice, ki so oddaljene kakih 5 km, sem bila tudi za ta predlog. Potem se je šlo, koliko bodo pretekli fantje, da si razporedijo ostalih Fiftyjevih 75 km. Fifty se je v prid ekipe odpovedal svoji 80-tki. Torej zmenjeno. Sledila je prijava 5-članske ekipe.

PREDPRIPRAVE

Večkrat smo se dobili pri Zdravku, mleli strategijo, pisali spiske, kaj je treba vzeti s sabo in delili naloge. Treba je bilo preveriti, čigavo kolo gre z nami, česa kdo ne mara za jesti (grrrr… vsi kao vse jedo, potem, ko je pa na mizi, pa zvem, kdo česa ne mara, ampak se bo potrudil pojesti… Ja, tudi to je trening!), kdo je zadolžen za kateri kos opreme, kdo ima najmanj posluha, kdo rabi največ hidracije in podobni detajli, ki so pomembni v kriznih trenutkih.

DAN ODHODA

Prejšnji dan sem na kup znosila vso opremo, za katero sem bila zadolžena, in osebni del prtljage. Slišim se s Fiftyjem, da se dogovoriva za naslednji dan. Ponovno slišim: »Glej, da boš zreducirala prtljago!« Malo mi vre, ker…mah, brez veze. Odločim se, da bom spokala vse, kar je bilo na kupu, in kolikor bo bo. Pazila sem le na to, da mi ne bi bilo treba prevečkrat do avta in nazaj. Grem do Fiftyja in skupaj se odpraviva še po hrano. Nato odhitim do Samota, Fifty še po burek ter se dobimo pri Zdravku, ki je tudi že pripravljen na odhod. Fiftyja v naprej opozorim, da naj prosim zadrži komentar, ko bom odprla prtljažnik, a je izredno prizanesljiv z mano. Ampak dejstvo je, da je bila večina stvari za skupno uporabo in svojih stvari nisem imela nič več kot kateri od pubecev.

Fifty in Samo vzorno spravita stvari v prtljažnik in upoštevata, da pride še Alek in 30 kurjih jajc. Ko se usedemo v kombi, že imata Samo in Zdravko v rokah ukulele. Najprej je bilo na repertoarju nekaj »domačih« ala »Oj Fani, Fani, Fani, zakaj jo imaš postrani? Zakaj pa ne posredi, tako kot naša Bredi? Oj Bredi, Bredi, Bredi, zakaj jo imaš posredi? Zakaj pa ne postrani tako kot naša Fani?« nato pa zvoki Sirtakija, da ne pozabimo kaj je naš cilj!

V Pesnici poberemo še Aleka, ki sinku naroči, da naj ga obvešča o rezultatih nogometne tekme Slovenija : ZDA. In tako se dejansko začne popotovanje na Balaton. Na bencinski črpalki na avtocesti se oborožimo še z nekaj tekočimi vitamini B12. Sem imela trening konzumiranja tekočega vitamina B12 že na predpripravah, a tudi tu moj tempo še ni primerljiv s pubeci.

Fifty je gospo »Vido« poprosil, da nas popelje proti Tihanyju. Ji je nastavil nasmeh na usta, da ni znorela ob vseh preračunavanjih poti. Pa nismo bili mi nič krivi, če je pozabila na novo modo, ki se jih v današnjih časih reče avtocesta. Največje bogastvo ta hip, poleg tega, da smo bili skupaj, je bilo, da je radio ulovil vsako tretjo besedo z Vala 202, da smo bili obveščeni o poteku nogometne tekme.

Po prečkanju meje je bilo treba po matrico, torej vinjeto, za avtocesto. In tam je bilo že 1:0 za Slovenijo! Zato je bilo nujno na kombi pritrditi slovensko zastavo, da je plapolala v vetru. Potem nas je gospa »Vida« vodila po puščicah proti Siofoku. In bližje smo bili, bolj redke so bile besede z Vala 202. Smo bili pa mi toliko bolj glasni in preslišali prošnje gospe Vide, te je bilo treba pa na en krajši obrat…


Ni bilo panike, ker je bilo še čisto dovolj časa do naslednje vožnje trajekta. Fifty je imel v nulo naštudiran vozni red. Na nekem križišču Fifty pokaže Zdravku kje ga je lansko leto čakal in nam razloži kako in kaj. In že smo bili v vrsti za trajekt. Fantje so poiskali kje je najboljši odtok, da jezero ne naraste, sama pa sem iskala kak motiv za v fotografski objektiv.


Na trajektu smo se prestavili v višje nadstropje in modrovali o širinah, globinah, dolžinah, višinah, ki so nas obkrožale. Celo Boč in Donačko goro smo videli. No, mi smo ju tako imenovali, ker sta vzpetini neverjetno podobnih oblik. Ob ponovnem prihodu na kopno je Fifty suvereno pripeljal do hiške, kjer se je predhodno dogovoril za spanje. Gospa mu je razložila kam in že smo hiteli naprej. No, tu je bilo pa že precej napeto glede rezultata tekme. Signal pa…, da bog pomagaj in posledično nervoza med člani posadke v kombiju. Ob »pristanku« kombija smo »pristali« na tleh tudi glede rezultata. Kljub temu, da sem navijala za Slovenijo, pa bi mi bilo kar čudno, ko bi Alek tri dni hodil v isti majici…! ;-)

Ogledamo si stanovanje, pravzaprav hiško, kjer je Fifty rezerviral spanje. Presenečena sem bila nad prostornostjo. Kasneje smo ugibali, če nam niso lastniki kar svojega bivališča prepustili, ker so se stiskali na improviziranih ležiščih v garaži. Po hitrem ogledu sob smo odhiteli na prireditveni prostor po štartne številke.

Tam smo srečali Sebi in Inota, ki sta nam predstavila Agnes. Ženo Atile, Špartatlonca, ki mi je pred časom prijazno odgovoril na kar nekaj vprašanj, ki sem mu jih zastavila glede tega tekmovanja in baje se vidimo tudi v Grčiji. Nato so prihajali še ostali Slovenci. Toni, Leon, Miro, Tomaž s spremljevalci. Prevzeli smo številke in izkoristili bone za hrano in pijačo. Še Uroševega in zajčevega, za katera smo prevzeli številke, smo spravili v promet. Testenine so bile prelite s prelivom, ki me je spominjal na kislo smetano s skuto. »Ta mesnim« pa so dodali še ocvirke.

Malo smo še poklepetali. Srečali še Zdravkovega lanskega makedonskega kompanjona Zorana Dimova, ki ga je tokrat spremljala hčerka. Vse je zanimalo kako bo ona prestala preizkušnjo, saj sta povedala, da je največ prekolesarila 30 km. No, o svojih km raje nisem razlagala… Lani je imel Zoran s spremstvom, to je ženo, kar nekaj težav, ker je omagala na približno 130 km.

Ob povratku v naše domovanje nas je Fifty razporedil po sobah. Preoblekli smo se v nove zelene majice in našo gazdarico prosili, da pritisne na sprožilec, da se považimo pred svetom. Treba je bilo preveriti kako deluje internetna povezava. Ta del suporta pripada Samotu, ki je naštudiral kako in kaj bo najhitreje, najceneje, najenostavneje. Še računalnik moramo prilagoditi, da bodo na njem programi s katerimi bo javljanje enostavnejše. Tokrat smo imeli še malce težav, saj so slike z mojega fotoaparata velike več kot 5 MB, da je prenos hitrejši pa jih je treba spraviti v obvladljive okvire. To seveda s pravimi programi izvedeš v nekaj klikih.

Fantje so se posedli na balkon in modrovali, jaz pa sem vrgla testenine v lonec in natrebila solato. Sem pa ponovno trenirala. Tokrat s piksno Efeza. Po večerji je Samo pomil posodo in počasi smo se odpravili spat. Za tuš se ni bilo treba tepsti, ker je bil v vsakem nadstropju en in smo se zvrstili brez stanja v vrsti. Alek je bil malo razočaran, ko sem dala jasno vedeti, da se bomo pogovarjali spet naslednji dan, do jutra pa bo Fifty le moj. ;-)