Odločili smo se, da gre kombi direktno na 86,5 km, da se Zdravko v miru pripravi. Fifty na začetku ni bil tako zabaven kot Alek. Ampak glede na količino skupaj preživetih km in izkušnje tega niti nisem pričakovala. Zna v trenutku tako pozitivno presenetit, da me ni skrbelo, kako bo. In tudi tokrat me ni razočaral.
Bistveno mi je bilo, da mu izraz na obrazu ne postane kot na lanskem maratonu v Radencih. Pa to sploh ni bilo vprašanje! Tako je šibal, da sem ga s kolesom komaj dohajala. »Kakšen tempo bi pa ti rad imel?« »Tak, po občutku.« No, glede na to v kateri prestavi sem gonila in glede na frekvenco obratov sem vedela, da je hitrejši od Aleka. Zdaj me kako Fiftyjevo navodilo ne preseneti več, on pa se je tudi upam navadil, kaj pomeni, da grem malo naprej. Pa tu ni bilo krize, ker bi razdaljo brez težav zmogel tudi brez mojega spremstva. A se ne bi pustila vreči s kolesa. Bi bila fotozgodba čisto preveč okrnjena.
Tudi midva vidiva morje! Pa skozi neko goščavo, kjer sva nato srečala Inota. Me je Fifty od daleč opozoril nanj. Grem naprej preverit, kako mu gre, in mu podam vodo. Nič preveč navdušen ni bil nad počutjem, a vanj tako ali tako ne dvomim. Tudi s Fiftyjem izmenjata nekaj besed, pa Fifty potegne naprej.
Pred sabo sva pred enim od ovinkom videla Dušana Mravljeta, ko se je ravno posvetoval z Nežo. S Frenkom z Dušanovega spremstva si pomahava in se spodbudiva. Prehitim Dušana in Nežo. Dušan se prav hvaležno zahvali za spodbudne besede. Možak je res od sile. Prestavim se tako, da lahko pofotkam Fiftyja in Dušana skupaj. Tako z ramo ob rami.
Fifty je bil tokrat hitrejši. Sestavim se na kolo in ponovno prehitim Dušana, ki prijazno odzdravi z roko. Dohitim Fiftyja, ki mi kar malce zaskrbljen pove, da ima Dušan bolečine na notranjem delu noge. Glede na tempo sva tako že prej ugotavljala, kaj je narobe. Oba si zaželiva, da bi Dušanu uspelo do cilja. Pa naprej.
Srečava BoFa, ki navija, pa Sebi, ki z Žižo čaka Inota. Fiftyja poskušam pregovoriti, da bi tudi on poziral z makom. A ne enako kot Alek, pa nekako ni bil navdušen. Mislim, da je rekel, »Sem neopredeljen!«, meni pa je padla morala za nadaljnje prosjačenje. Tako sem mojo željo po zgodbi o maku in Spartathlon teamu morala pozabit. Ker ga je bilo naokrog res veliko, bi z veseljem eksperimentirala. A kot sem že napisala, za dobro fotko je dobro, da tudi model sodeluje… No, vsaj za vtikanje čipa sem ga prepričala, da je poziral, in je tako serija »Čipiranje« popolna. 
Ko sem tam na okoli 85. km začela s stavkom o riti, me je Fifty raje poslal na menjalno točko, da sem Aleka in Zdravka pripravila, da morata na štart. Našla sem jih v okrepčevalnici, kjer jim je uspelo organizatorje pregovoriti, da so dobili manjšo porcijo makaronov.ZDRAVKOC
Ko so me pubeci zagledali, je nastala manjša nervoza, ki pa se je ob prihodu Fiftyja porazgubila. Prav užitek je videti toliko ene pozitivne energije na kupu. Tri, štiri, zdaj in že je Zdravko začel svoj del poti.
Ste opazili? Glavni akter pa ga do sedaj skoraj nisem omenila? Se je držal zadaj, fotkal in tako potihem širil pozitivno energijo! Zdravko je Samotu razložil, kako naj mu pripravi napitek, tako sem imela dovolj časa, da pozdravim Sebi, Tatjano, Dexija in Inota, ki so prav tako na tej razdalji prvič izvedli menjavo.
Dovolj časa sem imela tudi, da sem se preoblekla. S Fiftijem sva šla preverit, če tudi midva lahko dobiva kaj za pojest in res so se naju usmilili. Sicer pa sva tako grdo gledala, ko so začele dekline nekaj jamrat, da si niti niso upale izvesti kaj drugega kot nama naložiti v plastične skledice. Nato naprej. Samo še nama ponovno razloži, kdaj in kaj naj pripraviva Zdravku, če bo on slučajno takrat na kolesu. Če sem odkrita, mi potem malo zmanjka filma, na katerem km sta se Alek in Samo zamenjala.
Na 102 km je bil z Zdravkom Samo. Z Alekom sva čakala nanju ob okrepčevalnici, Fifty pa je poskušal, kako bi v vesoljni svet sporočili kako nam gre. Ta okrepčevalnica bo še najbolj ostala v spominu Aleku, saj mu niso privoščili koščka kruha z margarino. Smo se na to temo še nasmejali, da so bolele trebušne mišice. Ker so bile tu zapornice ob prehodu čez železniško progo spuščene, sta tudi Samo in Zdravko morala počakati. In ravno prav, ker je Samo priskočil na pomoč Fiftyju pri tehniki, Alek pa ga je zamenjal na kolesu.
Fifty mi je razložil, kako se gospo »Vido« pripravi do tega, da te vodi po ulicah v okolici. Njegova odločitev, da z Zdravkom odteče zadnjih 50 km, je bila zdaj trdna. Prestavili smo se na 111,7. km. Tik preden smo prispeli smo srečali Uroša, ki ga je čakal zadnji km do predaje zajcu. Parkiramo in se podamo peš na točko.
Že tam od 86,5. km pa nam ne gre iz glave misel, da je MiroR brez majice. Pubeci so jo sicer prijazno vzeli v varstvo, a še ena šola je za nami. Kako naj Miru dostavimo brezrokavnik? Pojma nimamo kako daleč nazaj je. Nismo še vedeli, da je sploh odstopil. Ko smo to zvedeli, smo bili še bolj slabe volje, da so pubeci privolili, da pospravijo njegovo vetrovko. Brez majice in brez spremstva. Tole ni dobro. Skrbelo nas je. Kar oddahnili smo se, ko sta Vreme in Marjetka povedala, da onadva ostaneta tam na 111,7. km in bosta lahko predala majico. Za naslednjič sem prepričana, da bomo močno premislili, kakšne usluge bomo delali. Zavedali smo se, da se tudi nam lahko zgodi marsikaj in bi rabili pomoč, a kje so meje solidarnosti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar