ZdravkoC na Spartathlonu

10. MEMORIJALNI ULTRAMARATON ZAGREB – VUKOVAR

»putevi dragovoljaca hos-A i bojovnika domovinskog rata«

REZULTATI:

1. Boris Ivanović _____30:28.22

2. Elvir Rakipović _____32:10.55

3. Nedjeljko Đurin _____38:28.54

4. Dragan Kopecki _____40:08.36

5. Zdravko Čufar _____41:29.49

1. Marija Vrajić _____37:38.59

Pravzaprav nisem imel posebne energije za ultra razdaljo iz Zagreba do Vukovarja, kljub temu, da sem se spogledoval tudi s to preizkušnjo. Na treningu na Ptuju me Marjetka vpraša, če grem in povedal sem, da razmišljam o tem. Opozorila me je še na skorajšnji iztek časa za prijavo in tako je posledično tudi kriva, da sem se pravočasno prijavil. Organiziram še sestanek na Pohorju po teku, da Marjetka in Srečko Gomilšak izvesta kaj več iz prve roke od Mira Režonje. Sedaj je treba samo še na start.

V torek 13. septembra se v Zagrebu srečamo z Mirom in Borisom na prijavnem mestu, srečam pa tudi nekaj znanih obrazov hrvaških tekačev. Prevzamem štartno številko in osem črnih bombažnih majic, ki so predstavljale dres, v katerem mora udeleženec teči. Na levi prsni strani ima majica oznako, ki simbolizira spominski ultramaraton Zagreb – Vukovar »poti prostovoljcev hrvaških obrambnih sil in borcev domovinske vojne«. Sprva sem imel pomisleke o teku v bombažu, kar se je izkazalo za neupravičeno. Kakovost majic je bila ustrezna.

Prične se proslava, polaganje venca in kulturni program, še fotografiranje za bilten in malo pred 11. uro nas postavijo na start.

1. etapa, Zagreb – Ivanič grad, 50,6 km, limit 6 ur

Startalo nas je 19, od tega dve ženski. Po ulicah Zagreba se je že vlekla vročina, ki se je odbijala od zidov. Kar 15 kilometrov je bilo strnjenega naselja in po pravilu smo morali teči v zaključeni skupini. Ko smo prišli izven Zagreba mi je cesta postala precej poznana, saj je to trasa proti Čazmi. Ko se je kolona razvlekla, sem ostal v družbi Marjetke, ki je kazala veliko interesa, da bi hitreje dirjala v cilj. Na okrepčevalnicah je bila samo voda in ničesar drugega. Stremel sem k temu, da čim več energije prihranim za naslednje dni in v tek vtkal hitro hojo. Ob pasu mi je visela figurica smrkca, katero mi je dala hčerka za srečo. To je moj amulet ali talisman. Večkrat sem smrkca stisnil v pest in takoj je bilo lažje. Na cilju sva bila 12 minut pred iztekom limita. Prvi dan je zaradi velike vročine odstopilo šest ultramaratoncev, med njimi tudi Srečko Gomilšak, Boris pa je pritekel slovensko zmago na tej etapi. Bilo je res peklensko in med prsti ter ob robu stopala so se mi že pojavili prvi žulji. Oskrbim jih takoj ob prihodu v cilj.

Prenočišče v prenatrpanem hotelu je naneslo, da sem spal v sobi zraven maserja. Seveda je bila soba stalno polna ljudi in masaža se je odvijala v isti sobi. Čakajoči so posedali po moji postelji, tako da ni bilo veliko prostora za pripravo za naslednji dan. Komaj sem čakal, da se masaža zaključi. Ko odhajajo še zadnji trije iz sobe gre z njimi tudi maser, pred tem me pa še vpraša, če grem zraven na pivo. Jasno, druženje je pomembno, pakiranje lahko počaka. Okrog enajstih se vrnemo v hotel na počitek.

2. etapa, Ivanič grad – Novska, 72,0 km, limit 9 ur

Strah od prejšnjega dne mi je ostal v kosteh in preventivno sem si potejpal po tri prste na levi in tri na desni nogi. Ostala priprava je potekala po meni ustaljenem redu. Spet jutranja procedura in sledi start. V konkurenci je še 12 tekačev. Z Marjeto slediva vodilne tekače, da v jutranjem hladu prideva čim dlje. Okrog dvajsetega kilometra opaziva, kako je MiroR silno pospešil, čeprav mu je bilo zjutraj precej slabo. Z razdaljo se je tek upočasnil, dodajal pa sem intervale hoje. Vmes se ustaviva v senci na klopci pred staro hišo, da Marjeta sanira žulje in krvave mehurčke okrog nohtov na nogi. Punca je izredno pogumna in močna. Venomer sem imel občutek, da bi Marjeta rada potegnila naprej, a se me je vseeno preudarno držala. Ker smo prejšnjega dne organizatorju kritizirali okrepčevalnice, se je ta dan že našel kos limone in kocka sladkorja, ponekod pa tudi sendvič. Seveda sem si dva sendviča naredil pri zajtrku in ju v boršah predal za prevoz na okrepčevalnico na 40. in na 60. km. Od hrane je namreč odvisno, kako se bodo odvijali naslednji dnevi. Pravzaprav niti ne od hrane. Sonce je neusmiljeno pripekalo in še hoja mi je bila odveč. V hrbet in meča me je žgalo, kot da bi bil v peklu. Zaradi neznosne vročine se je tek preobrnil v mučenje. Užitek teka je popolnoma izginil in postavljala so se vprašanja, če ima smisel v tem peklu vztrajati še tri dni. Iskanje smisla je bilo res težko. Na tej etapi so iz konkurence izstopili trije tekači, med njimi tudi Nikola Kovač, ki je pretekel večino vseh teh ultramaratonov doslej. Ponovno je zmagal Boris Ivanovič pred zasledovalcem Elvirom Rakipovićem, medtem ko je lanskoletni zmagovalec Nedeljko Đurin precej zaostal je tretje mesto dosegel Mladen Hodak. Dva kilometra pred ciljem spet ujameva MiraR, ki je odhajal iz okrepčevalnice, ko sva se ji midva približevala. Čeprav je bilo videti, da je Miro prej hodil, jo je sedaj spet strašansko urno ucvrl proti cilju. Z Marjeto prideva v cilj 8 minut pred iztekom limita. V cilju na klopi leži izčrpani MiroR in pljuva vodo. Organizator se izkaže in takoj prinese pivo. Pri ženskah ni bilo presenečenj in Mrjeta Gomilšak je bila druga, medtem ko je Marija Vrajić vodila.

Večerja je bila tudi drugi dan nenavadna. Ostro začinjena čorba in odojek ali jagnjetina. Pred večerjo je potekala politična uvertura. Glasni govornik je nizal neke parole in domovinske stavke. Tekači nismo ravno najbolj poslušali in vendar se me je dotaknilo. Ob podatkih o strahotnem številu nedolžnih žrtev sem se krepko zamislil. Našel sem motiv za naslednje dni. Tekel bom za vse žrtve sveta v vseh vojnah, za tiste, ki so padli pod okupatorjem, agresorjem oziroma za tiste, ki so padli za obrambo svojega doma in domovine. Napolnil sem se s strahotno močjo.

Na podelitvi so klicali Borisa, a njega ni. Miro ga išče po stranišču, vsi gledamo okrog, organizator pa čaka. Naenkrat pride ves zaspan, med političnimi govori je namreč bil zunaj.

Tokrat je bilo s spanjem malo bolje, sobo sem si delil z Borisom in Mirom.

3. etapa, Novska – Slavonski Brod, 90,5 km, limit 12 ur

Potejpal sem si po tri prste na vsaki nogi, poleg odrivnih blazinic na stopalu pa sem potejpal še ahilovo tetivo na desni nogi. Najbolj sem bil vesel, da so start prestavili na 8.00 uro, ko je še relativno hladno. Z Marjeto spet drživa lep tempo v jutranjih urah in se pripravljava na popoldansko peklensko vročino, kjer bova tek kombinirala s hojo. Ta dan je bilo možno teči po delno od hiš zasenčenih pločnikih, kakšnih 10 metrov oddaljenih od obsijane ceste. Pločnik je običajno ponujal malenkost daljšo razdaljo, podlaga pa je bila ponekod skoraj neprimerna za tek. Pločniki so bili bolj individualni in so kazali sliko, koliko je katera hiša premožna. Okrog 35 km mi pravi Marjeta, da naj grem naprej. Šok. Niti malo jamranja doslej, čudovita drža in tempo. Povem ji, da imava zadosti časa pred iztekom limita in da ostajam z njo. Če bo problem za limit, pa grem sam naprej. Ženske imajo namreč daljši limitni čas od moških. Neprekinjeno sva tekla in Marjeta je bila tik za menoj. Okrog 80. km zaslišim, da je pričela z eno nogo teči glasneje, torej nekaj ni v redu. Povečala sva količino hoje. Tudi drugi so imeli težave. Prehitela sva Mladena Hodaka in Anteša Đombo. Đomba naju spet dohiti in zadnje kilometre po Slavonskem Brodu smo tekli v trojčku. Pred nami je bilo spremljevalno vozilo in tekli smo po sredini ceste, občutek je bil fenomenalen. V cilju smo bili slabo uro pred iztekom limita. Na tej etapi je iz konkurence izstopil še en tekač, to je MiroR, Boris pa je ponovno zmagal. V hotelu me dodelijo v troposteljno sobo v drugem nadstropju zraven legendarnega Nikole Kovača ter zraven poštarja Slavka, ki je vozil službeni kombi.

4. etapa, Slavonski Brod – Osijek, 84,0 km, limit 10:30 ur

Četrta etapa je najtežja, saj je limit glede na razdaljo in utrujenost najbolj oster. Tudi tokrat je bil start ob 8.00 uri. Ves potejpan krenem kot prejšnje dni. Marjeta se ni odločila, da gre z mojim tempom in počasi sem se oddaljeval. Na 20. km izvem, da je že odstopila. Lica mi potegne v žalostno grimaso, z dlanjo objamem smrkca za pasom in se trmasto odpravim naprej. Ta dan je bil res dolg. Večkrat sem se zatekel k motivaciji in vedno sočasno z dlanjo objel smrkca. Takoj je šlo lažje. Ves dan tečem sam. Večkrat pogledam dol, da vidim, če še imam noge. Imam občutek, kot da lebdim. Vse do 80 km se ne ustavljam razen na okrepčevalnicah. Celo dohitim Đurina, ki je očitno imel krizo. Po 80 km vidim, da imam še veliko časa in zadnje kilometre nadaljujem s hojo. Kmalu me prehiti Mirko Ervačić in tik pred ciljem še Dragan Kopecki. Dragan Hodak je zaradi poškodbe gležnja v tej etapi odstopil. V cilju je ena gospa, v mladosti atletinja, častila pivo. Sezujem teniske in nogavice ter za trenutek prepustim okolici na ogled napihnjene žulje. Vzamem iglo in žuljev več ni.

Hitro nas naložijo na prevoz do hotela Silver, od koder smo se peljali na večerjo v Ivanovac. Slovesnost je bila dokaj razkošna, ogromna dvorana pa nabito polna. Boris je prejel zlato medaljo za že četrto zmago na etapi, MiroR pa si je na tej etapi pritekel bronasto kolajno za tretje mesto. Kljub odstopu so medaljo podelili tudi Marjeti.

5. etapa, Osijek – Vukovar (Ovčara), 47,6 km, limit 6 ur

Tudi organizator je vsak dan naznanjal, da tako vroče na teh tekih še ni bilo. Če so premagane štiri etape, bo pa še peta. Nič me več ne more ustavit. Iz povitih prstov mi je curljala sokrvca, meča so trda kot granit, stopala pa že na startu neučakano čakajo, da se spet sezujem na cilju.

Tega dne nas je v konkurenci le še šest. Startali so tudi ostali, vendar je večina teh odstopila že pred ciljem. V prepričanju, da pridem do cilja, se do polovice etape držim skupine z Marijo Vrajić. Ko Mariaja potegne, ji na neki razdalji sledi le še Robert Kasumović. Jaz sem popustil, za menoj se je pa še en čas »šlepal« en mladenič, ki je startal samo na zadnji etapi in je 15 km pred ciljem odstopil. Zadnjo tretjino sem tekel v družbi Dragana Kopeckega. Malo je potegnil naprej, pa spet jaz in tako sva si dajala tempo. Na zadnjih dveh okrepčevalnih postajah sva si vzela pivo in ga med hojo popila. Postala sva precej zgovorna in obdelala sva vse teme od otroštva dalje. Povedal sem mu za mojo motivacijo iz druge etape. Tik pred ciljem me je prosil, če me lahko vodi v cilj. Dal mi je navodila. Zadnji kilometer sva tekla, kot da je to šele prvi. Prijela sva se za roki in jih dvignila visoko v zrak. Ko sva tekla skozi špalir ljudi proti cilju, je Dragan izgovarjal glasne stavke v čast in spomin padlim. Skozi ciljna vrata sva nadaljevala še s hojo do spominskega groba. Dragan je pokleknil in jokaje molil, medtem ko sem se jaz globoko priklonil in skrival solze, ki so polzele čez lica. Stkalo se je prijateljstvo. Na koncu je rekel, da ni imel brata in sedaj ga ima. Pritekla sva 12 minut pred iztekom limita. Umaknili smo se za ciprese in začelo se je počastno streljanje s samokresi in topom. Še spominski govori in svečana podelitev za zadnjo etapo ter skupno uvrstitev. Na koncu nas je ostalo šest, ki smo premagali vseh 344,1 km od Zagreba do vukovarske Ovčare.

Na koncu bi se zahvalil še vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uspehu slovenskih in hrvaških tekačev.

Zdravko Čufar, Ultramaratonec